Recenzija: The Trial of the Chicago 7
»Klasična vaba za oskarje.«
-
- 28 marca, 2021
- 12:18 pop
The Trial of the Chicago 7 je bil izdan v idealnem trenutku. Nedavni nemiri v ZDA so poskrbeli za paralele med letoma 1968 in 2020. Aaron Sorkin je scenarij napisal že leta 2007 za Stevena Spielberga, a do realizacije projekta takrat ni prišlo. Dobrih deset let kasneje se je režije lotil sam in s filmom požel veliko uspeha.
V Hollywoodu Sorkin velja za izjemnega scenarista, v zgodbah katerega prednjači oster in kvaliteten dialog. Zelo rad uporablja tehniko »walk and talk«, kjer se v daljši sceni zvrsti več pogovorov, liki pa prihajajo in odhajajo iz kadra. Najbolj domače se počuti v sodnih dvoranah, zato so bila pričakovanja za ta projekt zelo visoka.
Film govori o resnični zgodbi sojenju sedmerici, ki naj bi leta 1968 v Chicagu podpihovala protivojne proteste pred konvencijo Demokratske stranke. Abbie Hoffman (Sacha Baron Cohen), Jerry Rubin (Jeremy Strong), Tom Hayden (Eddie Redmayne), Rennie Davis (Alex Sharp), David Dellinger (John Carroll Lynch), Lee Weiner (Noah Robbins), John Froines (Daniel Flaherty) in Bobby Seale (Yahya Abdul-Mateen II) so se pred obtožbami prisiljeni braniti na sodišču, kjer hitro vidimo, da bo pravico težko doseči. William Kunstler (Mark Rylance) je njihov neutrudni odvetnik. Sodnik Julius Hoffman (Frank Langella) pa tekom sojenja s svojim vodenjem procesa žanje salve neodobravanja z obeh strani. Tudi tožilec Richard Schultz (Joseph Gordon-Levitt) želi primer dobiti pošteno in brez pristranskosti sodišča. Slednje sodeluje z vrhom politike in je od začetka nagnjeno k obsodbi.
To je šele drugi film, ki ga je Sorkin režiral. Kamera ni nič posebnega, posledično pa je scenarij tisti, ki na plečih nosi zgodbo. Prizori protestov so zelo dobro dramatizirani. Zamujena priložnost se zdi premalo izkoriščen lik Bobbya Seala, saj ga Yahya Abdul-Mateen II fenomenalno upodobi. V ospredje zgodbe se ves čas potiska Baron Cohena in Redmayna. Sploh slednji je popolnoma napačna izbira za lik Tom Haydna, kar posledično nekoliko zmanjša učinkovitost konca, kjer je prav on v ospredju. Glasba je izvrstna in odlično povzdigne zgodbo.
Film je dober, ne pa odličen. Zgodba je aktualna in apelira na pomanjkanje sprememb v zadnjih 50 letih. Hkrati je kritika politiki, saj razkriva koruptivnost sodstva in policije. Paralele s trenutnimi dogodki so neizogibne. Še toliko bolj po smrti Georga Floyda in globalnemu gibanju za enakopravnost temnopoltih. Najbolj moteča je neresnična interpretacija določenih dogodkov, saj ima film z izdajo na Netflixu široko občinstvo, ki bo Sorkinovo variacijo zgodbe zdaj imelo za resnično.
Film bi priporočal vsem, ki spremljajo ameriško politiko. Prav tako bo všeč tistim, ki so v preteklosti uživali v drugih Sorkinovih zgodbah (A Few Good Men, The Social Network, Moneyball in Molly’s Game). Zgodba je tako žalostna kot navdihujoča, obenem pa pomembna in jo je bilo vredno upodobiti v filmskem formatu. Po številnih nominacijah na 93. podelitvi oskarjev, zdaj tudi za film velja enako kot za sojenje leta 1968. Gleda ga ves svet.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Aktualnost zgodbe
- Kvaliteten dialog
- Frank Langella je izvrsten
MINUSI
- Interpretacija resničnih dogodkov
- Eddie Redmayne ne spada v ta film
Premalo izkoriščen lik Yahya Abdul-Mateena II
Viri slik: Vanity Fair, The Lantern
