Recenzija: The Pale Blue Eye
“Kri, strast in Edgar Allan Poe v megli.”
-
- 10 januarja, 2023
- 5:00 dop
Sloviti ameriški pisec kratke proze, temačni romantični pesnik in utemeljitelj žanra literarne detektivke Edgar Allan Poe (1809 – 1849) je bil v zadnjem desetletju na velikih platnih večkrat prisoten kot skorajda akcijski junak; začenši s srhljivko Krokar (2012) z Johnom Cusackom v glavni vlogi, lansko jesen se je kot mladi vojaški kadet spopadal z nadnaravnimi silami v grozljivko Raven’s Hollow, s filmom The Pale Blue Eye pa postane kombinacija Hercula Poirota in Nicka Cava.
Gotska kriminalna srhljivka režiserja in scenarista Scotta Cooperja (bolj znanega po filmih Crazy Heart, Hostilers, Black Mass in Out of the Furnace) se odvija leta 1830 na prestižni vojaški akademiji West Point, kjer nekega jutra odkrijejo obešeno truplo mladega kadeta z odstranjenim srcem, kar nakazuje na ritualen umor. Preiskavo v roke dobi inteligentni in problematični detektiv Augustus Landor (Christian Bale), ki najde zaupanja vrednega zaveznika v mladem kadetu in pesniku Edgarja Allanu Poeju (Henry Melling), katerega navdušenost nad morbidnim dvojico pahne v moreč labirint umorov, črne magije in posesivne ljubezni.
Zdi se nenavadno, da si tako The Pale Blue Eye in Raven’s Hollow delita skoraj identično zgodbo, vendar z nekaterimi pomembnimi preobrati; če je slednja bolj klasična grozljivka, ki se močno zanaša na elemente nadnaravnega, je Cooperjev film atmosferična mešanica gotske grozljivke, kriminalnega trilerja in karakterne študije vzpenjajočega se mladega pesnika, ki skozi odkrivanja umorov in družinskih skrivnosti izbrusi svoj čut za pisanje temačnih in okrutnih zgodb. Film venomer skače med klasično detektivko in psihološko dramo, kar je sicer ambiciozna poteza z žal mešanimi rezultati. The Pale Blue Eye najbolje funkcionira kot starošolska kriminalka, medtem ko z vidika raziskovanja skrivnostne persone velikega pisca in pesnika Poeja izpade precej površinsko in enodimenzionalno.
A za nekaj trenutkov ustavimo zavore in našo pot v negativne elemente filma ter se osredotočimo na nemalo adutov, ki jih Cooperjev misterij ponuja. Kot prvo pade v oči izpiljena vizualna podoba; naravno čudovita fotografija se prepričljivo zliva z vzdušno gotsko atmosfero, ki jo v današnjih kriminalkah še kako pogrešamo. Kombinacija vseh teh elementov pomaga k temu, da se gledalec lažje vživi v napeto dogajanje, ki postreže z nekaj zanimivi preobrati ter presenetljivo emocionalnim epilogom.
Med močne plati filma lahko uvrstimo tudi igralsko zasedbo, kjer sta še posebej odlična Bale v zdaj že zanj značilni vlogi ciničnega ekscentrika z visokim IQ-jem ter Melling, ki ni izgolj osupljivo podobem resničnemu Poeju, ampak hkrati vrhunsko zajame pomembne dele njegove osebnosti; njegova šarm in dlakocepska osredotočenost na še tako nepomembne detalje se čudovito dopolnjujeta s pogosto morbidnim razpoloženjem, samodestruktivnimi nagoni ter nezdravo fascinacijo s smrtjo in izgubo smisla v življenju nasploh.
Kje se filmu torej najbolj zalomi? Kot že omenjeno; zgodba najbolj zasije tedaj, ko stopa po poteh čistrokrvne kriminalke, vendar pa film veliko časa nameni tudi Poejevemu kompleksnemu odnosu s svojo mrtvo materjo ter mladimi lepoticami. Slednje žal ne pade na plodna tla, ker so skoraj vsi ženski liki v filmu strašansko nerazviti in zreducirani na nepomembne statiske brez izrazitih osebnosti (še posebej slabo jo odneseta Gillian Anderson in Charlotte Gainsbourg, ki naj bi v zgodbi igrali pomembno vlogo, četudi sta v filmu prisotni zgolj nekaj minut). Filmu se pozna tudi razvlečenost, hkrati pa se zdi, da bi okvirna zgodba potrebovala več časa, da bi se razvila v nekaj, kar bi se gledalca dotaknilo. Preprosteje povedano; The Pale Blue Eye bi veliko profitiral v obliki večdelne miniserije kot pa filma.
Navkljub nekaterim napakam in neizkoriščenemu potencialu pa je težko reči, da je Cooperjev film popolno razočaranje. The Pale Blue Eye morebiti ni presežek, vendar pa vseeno zgledno opravi svoje poslanstvo; kompetentno in samozavestno obudi žal nekoliko pozabljen žanr gotskega trilerja, hkrati pa se na duhovit način pokloni bogati zapuščini literarnega velikana, ki s svojo prozo in poezijo ostaja nepresežen.
Film The Pale Blue Eyes si je moč ogledati na kanalu za pretočne vsebine Netflix, priporočamo pa ga vsem ljubiteljem kriminalk z močnim gotskim pridihom.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlični igralski predstavi Christiana Bala in Henryja Mellinga
- Fenomenalno vzdušje
- Nemalo napetih trenutkov
- Prepričljiva obuditev elementov klasičnega gotskega trilerja
MINUSI
- Razvlečenost
- Slabo razviti ženski liki
- Neposrečeno skakanje med kriminalko in karakterno dramo
Viri slik: Moviehole, IGN, Den of Geek, New York Times, Indiewire
