Recenzija: The Father
»Ganljiva pripoved o demenci.«
-
- 4 aprila, 2021
- 6:01 pop
The Father je film, ki gledalce globoko gane z iskrenim prikazom izgube spomina. Anthony Hopkins je preprosto fantastičen v vlogi očeta. Florian Zeller je v svojem režiserskem prvencu dokazal, da ni zgolj mojster gledaliških odrov. Olivia Colman pa je še enkrat več opozorila na svoj igralski razpon in utrdila status med najboljšimi igralkami.
Zgodba govori o starejšem gospodu Anthonyu (Anthony Hopkins), ki zaradi demence počasi izgublja razum. Na vso moč se trudi dokazati svoji hčerki Anne (Olivia Colman), da ne potrebuje pomoči. Slednja poskuša očetu nuditi vse potrebno za kvalitetno življenje, čeprav ji s svojim zanikanjem demence povzroča ogromno preglavic.
Navdih je Florian Zeller črpal iz svoje drame Le Père, ki je na gledaliških odrih požela veliko uspeha. Med kritiki velja za najbolj odmevno novo predstavo v zadnjem desetletju. Leta 2014 je prejela nagrado Molière, kar je največja čast v francoskem gledališču, ekvivalent ameriške nagrade Tony. Skupaj z Christopherjem Hamptonom sta se odločila napisati scenarij in zgodbo prikazati na velikih platnih. Film je premiero doživel 27. januarja 2020 na festivalu Sundance.
The Father je prejel veliko pozitivnih komentarjev s strani kritikov. Enotno se strinjajo, da je bil prikaz demence izredno avtentičen in realen. Na podelitvi oskarjev je film prejel šest nominacij (najboljši film, igralec v glavni vlogi, igralka v stranski vlogi, scenarij, montaža in scenografija). Tako Hopkins kot Colmanova bi si kipec za svoji predstavi nedvomno zaslužila.
Film gledalca postavi v um glavnega lika. Skupaj z njim doživljamo zmedo, nesmisle in tragično usodo, ki temu sledi. Režija ima pri tem ključno vlogo, kjer s ponovitvami prizorov iz različnih zornih kotov počasi dojemamo kaj se v resnici dogaja. Hopkinsova predstava ima vse. Je srce parajoča, obenem pa je na trenutke tudi izjemno smešen. Dialog je premišljen in dostavljen zelo subtilno. Anthonyev način racionalizacije dogodkov je za gledalca žalosten, saj vidimo, da ne razume dogajanja okrog sebe. S tem ko trmasto zanika svoje stanje, dodatno sočustvujemo s hčerko, ki se trudi za očeta dostojno poskrbeti. Film uspešno prikaže kako bolezen ne vpliva zgolj na bolnega, temveč na vse, ki so del njegovega življenja. Glasbene spremljave ni dosti. Prevladuje klasična glasba, ki si jo Anthony zelo rad predvaja ob sprostitvenem čaju.
Film bi priporočal vsem, ki imajo radi vrhunsko izvedene zgodbe manjšega obsega. Prav tako bo film všeč vsem, ki so kdaj imeli kakšen stik z dementno osebo, saj se bodo v njem hitro našli. Sam bi ga uvrstil med najboljše filme, kjer je nosilec zgodbe kakšno bolezensko stanje glavnega lika. Je tik ob boku oz. verjetno kar boljši od My Left Foot, Still Alice in The Theory of Everything.
Če bo šlo vse po sreči, bomo vsi enkrat v letih. Zgodba je pomembna, saj dodatno razsvetli kako ključno je ob sebi imeti zaupanja vredno osebo, ki bo poskrbela za primerno oskrbo. Vsi si namreč želimo svoje zadnje dni preživeti kvalitetno in srečno.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Anthony Hopkins je fantastičen
- Odličen prikaz demence
- Vrhunska režija
MINUSI
- Žalostna zgodba
Viri slik: The Irish Sun, Awards Radar
