Recenzija: Tár
»Življenjska predstava Cate Blanchett«
-
- 30 januarja, 2023
- 5:00 dop
Tár je psihološka drama režiserja Todda Fielda, ki se po šestnajstih letih vrača z novo uspešnico. Film je perfektno izpeljana karakterna študija osebe na vrhuncu svoje moči. Glavni lik je Lydia Tár, skladateljica in dirigentka Berlinske filharmonije, katero brezhibno upodobi Cate Blanchett. Ne, Lydia ni resnična oseba, a se ob ogledu filma vsekakor zdi tako. Film ima zelo aktualno sporočilo, predstavljeno na skrivnosten, a tehnično popoln način. Tár vas bo ali osupnil ali dolgočasil. Nas je pustil brez besed.
Todd Field je zelo zanimiv filmski ustvarjalec. Kot mladenič je delal pod okriljem legendarnega Stanleya Kubricka, ki je bil njegov prvi mentor in ga je veliko naučil. V začetku tisočletja je izdal svoj režijski prvenec V pasti (2001), kateremu je sledil drugi celovečerec Mali otroci (2006). Oba filma sta bila kritično uspešna in sta prejela številne nagrade, kot tudi nominacije za oskarja. Kar šestnajst let je trajalo, da smo dočakali njegov tretji film, a po ogledu filma Tár lahko rečemo, da je bilo vredno.
Zgodba govori o Lydii Tár, svetovno znani skladateljici in dirigentki Berlinske filharmonije. Njena kariera je polna presežkov in pripravlja se na vrhunec – dirigiranje Mahlerjeve pete simfonije, kar bi bila krona njene kariere. V glavni vlogi je osupljiva Cate Blanchett, ki je v svoji karieri že dokazala svoje igralsko mojstrstvo, a brez dvoma lahko rečemo, da je to njena življenjska predstava. Uspeh filma je popolnoma odvisen od nje in Fielda vsekakor ni pustila na cedilu. Za film se je naučila dirigirati, igrati klavir in tekoče govoriti nemško. Z razlogom je Field to vlogo napisal zanjo, saj se je s tem ustoličila kot (verjetno) najboljša igralka na svetu ta hip.
Lydia Tár ni resnična oseba in ta film ni biografski, kljub temu, da imamo vseskozi takšen občutek. Vse je namreč tako skrbno dodelano, da si je skoraj nemogoče vse te podrobnosti in malenkosti izmisliti. Z drugimi besedami, scenarij je brezhiben. Pogovori imajo strokovno terminologijo klasične glasbe, gledalec pa je od samega začetka postavljen v svet, ki ga večina ne pozna, a ga relativno hitro osvoji. Tema pogovorov namreč ni tako pomembna, kot je razmerje moči.
Glavna ideja filma je karakterna študija osebe na področju moči. Lydia Tár ni dobra oseba, a je na položaju, kjer ima vpliv svoje hibe in grehe zabrisati. Film spretno vključi aktualno tematiko »cancel culture« in protagonistka je v vedno bolj brezizhodnem položaju, ko ponjo pridejo duhovi preteklosti. Berlinska filharmonija v svoji zgodovini še ni imela ženska dirigentke in tudi lastnosti protagonistke so »tipično moške«. Ravno to daje čar zgodbi, saj se film poigra z našimi pričakovanji. Verjetno je ni igralke, ki bi bila bolje sposobna dostaviti takšno »alfa mačo« predstavo kot Cate Blanchett.
Režija Fielda je perfektna. Izstopa prizor v šoli Juilliard in pogovor med Lydio in študentom. Kadriranje v tem prizoru je učna ura režije, pogovor med obema pa zanimiva intelektualna debata na katero imajo mnogi različen odgovor. Prav to je ena od močnih točk filma, saj vam spretno postavlja številna vprašanja, a ne ponuja nujno odgovorov ter ne sugerira, kaj bi si gledalec moral misliti. Vsi smo drugačni in isti prizor si bosta dve različni osebi razlagali popolnoma drugače. Zelo premišljeno so vključeni tudi fantazijski prizori, ki odražajo psiho glavne anti-junakinje.
Scenografija in kostumografija sta prav tako na najvišjem nivoju. Lydia Tár je pomembna in bogata, zato njen življenjski stil to odraža. Od avta do stanovanja ter na koncu koncev tudi oblačil. Vse kriči po privilegiranosti. Zgodba vsekakor mora imeti tudi dobro glasbo in zvok, za kar je v tem primeru poskrbela islandska oskarjevka Hildur Guðnadóttir. Pohvaliti velja tudi Nino Hoss v stranski vlogi, ki ima zelo pomembno emocionalno vlogo pri razpletu filma.
Prav veliko minusov pri filmu ne boste našli. Je precej počasen, kar je tipično za art filme, zato ga je potrebno gledati osredotočeno in brez motilnih faktorjev. Mogoče bi lahko bil še nekoliko bolj učinkovito zmontiran, da bi bil za odtenek krajši. Dve uri in 38 minut je dandanes za marsikoga preveč. Nam je bil všeč točno takšen, kot je in ga ne bi mogli bolj priporočati.
Tár je eden sedmih filmov v zgodovini, ki je slavil na podelitvi kritikov v New Yorku, Los Angelesu in v ZDA nasploh, kar tam imenujejo »trifecta«. Tár je največ filmskih kritikov označilo za film leta 2022 in tudi na prihajajočih oskarjih je prejel številne nominacije ter je favorit v kategoriji igralke v glavni vlogi (Cate Blanchett).
Film Tár bi priporočali vsem ljubiteljem misterioznih dram, karakternih študij glavnega lika in ljubiteljem klasične glasbe. Tár se v Sloveniji zaenkrat predvaja zgolj v Kinodvoru in Mestnem kinu Ptuj, kmalu pa ga pričakujemo tudi drugod.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Fenomenalna Cate Blanchett
- Izvrstna režija Todda Fielda
- Aktualno sporočilo filma
- Odlična glasba in zvok
- Zelo dobri scenografija in kostumografija
MINUSI
Počasen tempo filma (če vam to ni všeč)
Viri slik: The Ringer, What to Watch, Filmmaker, The Film Stage
