Recenzija: Sound of Metal

»Neverjetna predstava Riz Ahmeda.«

Sound of Metal je režiserki prvenec Dariusa Marderja, ki te ponese v svet pank metal bobnarja Rubena Stona (Riz Ahmed). Ob gledanju filma ne bi nikoli trdili, da je to prvi večji film, ki ga je uspelo Dariusu Marderju režirati. Velik del zgodbe izvira iz življenja režiserjeve babice, zato lahko vidimo pristnost v dialogu in prikazu preobrazbe Rubena. Riz Ahmed si je v težki konkurenci že zagotovil nominacijo za oskarja in je nedvomno eden izmed favoritov.

Ruben (Riz Ahmed) je ena polovica metalne glasbene skupine ‘Blackgammon’. Druga polovica je njegova ljubezen in pevka Lou (Olivia Cooke). Skupaj živita v RVju in potujeta po zveznih državah v Ameriki ter nastopata na različnih prizoriščih. Ruben nenadoma začne izgubljati svoj sluh in se odloči poiskati strokovno mnenje. Po testu z zdravnikom ugotovita, da lahko Ruben sliši samo 20 do 30 % besed. Stanje se bo sčasoma dodatno poslabšalo in tako bo popolnoma izgubil sluh.

Lou izve za Rubenovo težavo in začne iskati pomoč, s katero se on ne strinja, saj noče izgubiti vsega, kar ima. Skrbi jo tudi, da se Ruben ne bi zatekel nazaj k drogam, saj se je končno rešil zasvojenosti. Povežeta se z zavetiščem, kjer pomagajo odvisnikom, ki začnejo izgubljati sluh. Ruben spozna Joeja (Paul Raci), odvisnika od alkohola, ki je izgubil sluh v vojni z Vietnamom. Ta ga pošlje v šolo, kjer se nauči znakovnega jezika. Ponudi mu tudi službo v skupnosti, kjer bi učil otroke igrati bobne.

Ruben se za to ne odloči, saj se hoče čim prej vrniti nazaj v svoje življenje in sestati z Lou. Zaradi tega proda svoj RV in celotno opremo, da si lahko vgradi vsadke za gluhe. Hitro se vrne k svojemu dekletu Lou in ugotovi, da se je ogromno spremenilo, hkrati pa vsadki ne morejo poustvariti pravega zvoka.

Magično zgodbo Darius Marder predstavi z mojstrsko izvedbo zvoka. Skozi celoten film dobiš občutek, da si del dogajanja. Zvok je v filmu pretehtano narejen in zdi se, kot da je režiser vložil več časa v to, kot v vse druge elemente filma. To je velika prednost filma, saj se s pomočjo kakovostnega zvoka avtomatsko nadgradijo drugi elementi in tako tudi počasni deli niso dolgočasni.

Hišo za zavetišče je režiser iskal vrsto let, saj je hotel, da ima podobne lastnosti, kot tista v kateri je odraščal. Gre za zelo osebno zgodbo, kjer režiser poudari bitko z zasvojenostjo in težave v skupnosti gluhih. Njegova babica je izgubila sluh, potem ko je vzela antibiotik in se je vrsto let borila z zasvojenostjo z alkoholom. Riz Ahmed se je za vlogo Rubena naučil bobnanja in znakovnega jezika. Le-tega se je zraven njega naučil tudi Darius Marder, a trdi, da ni tako dober kot Ahmed. V teh podrobnostih lahko vidimo predanost in strast do filma.

Konec filma je izjemen in s to potezo nam je hotel režiser sporočiti, kako dojemamo sebe. Tišina je redka in posebna, tako lahko slišimo svoje misli. Na koncu lahko najdemo veliko simbolizma in metaforičnega pomena, ampak ko se oddaljimo od filma, dobimo pravi fizični občutek. Različne zvoke slišimo, gledamo in dojemamo drugače, kot smo jih prej.

Film je tehtno premišljena zgodba, ki si jo je Darius Marder zamislil in odlično izpeljal. Sam pravi, da mu ni toliko mar, koliko bo uspešen film, a vendarle gre za tako imeniten film, da ga enostavno ne moremo pozabiti. Priporočam ga absolutno vsem, saj gre za enkratno izkušnjo, ki spremeni pogled posameznika. Istočasno se v njem lahko vsak posameznik najde, saj se z določeno odvisnostjo spopadamo vsi.

Ocena: 5/5