Recenzija: Society of the Snow

“Avtentična obuditev Čudeža v Andih.”

Zgodba “Čudeža v Andih” je vsem že dobro znana, vendar vseeno ponovimo dejstva; 13. oktobra 1972 je nad Andi strmoglavilo letalo, ki je prevažalo člane urugvajske ragbi ekipe z nekaterimi njihovimi ožjimi družinskimi člani. Tisti, ki so preživeli strmoglavljenje letala, so bili obsojeni na okruten boj za preživetje, ki je med drugim vključeval tudi zatekanje h kanibalizmu. Šele po 72 dneh so reševalne ekipe našle 16 preživelih (od skupno 45 potnikov in članov posadke). 

Tudi po več kot 50. letih ostaja zgodba o Čudežu v Andih enako zastrašujoča kot tudi navdihujoča ter zgovoren prikaz tega, kako daleč je človek pripravljen kreniti, ko se v njem prebudi nagon po preživetju. Tragedija, ki je preživele v rodnem Urugvaju povzdignile med nacionalne heroje, je bila tema številnih dokumentarcev in filmov, med drugim tudi celovečerca Alive iz leta 1992 z Ethanom Hawkom v glavni vlogi. Pričujoči film je bil navkljub dobrim namenom precej sporen, še posebej zaradi tega, ker so vloge članov urugvajskega moštva povečini igrali beli hollywoodski zvezdniki, hkrati pa se je film preprosto zatekal k osladni sentimentalnosti ter za lase privlečenim “navdihujočim” trenutkom.

Na srečo najnovejši celovečerec na isto temo z naslovom Society of the Snow španskega režiserja J.A. Bayone več kot uspešno popravi napake omenjenega hollywoodskega spektalka in dostavi bistveno bolj avtentičen, navdihujoč in predvsem spoštljiv prikaz tragedije v Andih. Dobrodošlo je že to, da tokrat vloge zasedajo igralci urugvajske in argentinske porekla, mnogi od njih pa so tudi popolni naturščiki. Slednje filmu doda še več dobrodošle naravnosti, zaradi katere prikazana zgodba uspe gledalca še močneje zadeti v srce, ne da bi bil ob tem čustveno zmanipuliran. 

Film je v prvi vrsti zamišljen kot plemenit spomenik vsem, ki so izgubili življenje v tragediji kot preživelim, ki tekom dobrih dveh mesecev in pol niso izgubili upanja, prestajali nečloveške napore in bili prisiljeni v sklepanje nepredstavljivih (in moralno spornih) odločitev. Film tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ostaja zvest serviranju dejstev in se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj zgovorna in ne potrebuje dodatnih “lepotičenj”. Tudi, ko se film loteva bolj občutljivih delov (kanibalizem), se spretno odmika od pričakovane senzacionalnosti in eksplotacije tragedije. 

Velja omeniti tudi tehnično brezhibnost filma; privlačna fotografija uspe zajeti kontrastno obnašanje zasnežene narave, ki je enako zastrašujoča kot tudi čudovita. Gledalcu bo ob pogostih širokih planih sicer enolične pokrajine snega in gora večkrat zastal dih, k še boljšemu vzdušju pa pripomore režiserjeva modra odločitev, da gledalca na več mestih vrže v center dogajanja, za še bolj izrazito prisotnost pa poskrbi tudi odlična glasba. 

Society of the Snow je pretresljiva in ganljiva filmska mojstrovina o preživetju v divjini, ki nikoli ne odmika pogleda stran od grozot, katerim so bili preživeli (in umrli) v tragediji v Andih priča, hkrati pa je dovolj odgovorna, da se zaveda, kateri deli zgodbe so najbolj pomembni in kako tudi tiste bolj “problematične” predstaviti na subtilen način.  

Film si je moč ogledati na kanalu za pretočne vsebine Netflix. 

Ocena 5/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Avtentičen in spoštljiv prikaz resnične tragedije
  • Odlične igralske predstave
  • Čudovita fotografija 
  • Film je enako krut kot navdihujoč

MINUSI

  • Zaradi mnogih okrutnih prizorov film ni primeren za gledalce s slabimi živci

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih