Recenzija: Še en gol za zmago
“Film o nogometu brez nogometa.”
-
- 15 januarja, 2024
- 20:00
Novozelandski filmar Taika Waititi je že od nekdaj znan po svojem izredno teatralnem in burkaškem smislu za humor, ki ga je mnogokrat uspel vstaviti v filme na domiseln način, četudi je pri tem nekajkrat zapadel v pretiravanje, še posebej s filmi o Marvelovem superheroju Thoru). Da burkaštvo včasih ni primerno za zgodbo, ki jo želiš povedati, pa še bolj zgovorno pokaže njegov najnovejši celovečerec, nogometna komedija Še en gol za zmago.
Film predstavi resnično zgodbo nogometnega trenerja Thomasa Rogena, ki leta 2011 prevzame vodenje ekipe Ameriške Samoe, ki se je desetletje pred tem na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v tekmi z Avstralijo zapisala v zgodovino z rekordnim porazom 31-0. Povsem jasno je, v katero smer se nagiba film; gre za še eno navdihujočo zgodbo o skupini zgub, ki jih mora v roke prijeti strog trener in naučiti zmagovati.
Rogen, ki ga odigra vidno zdolgočaseni Michael Fassbender, je po pravilih klišejskih športnih dram zapita bleda senca samega sebe, ki se sooča s propadlim zakonom in dejstvom, da ga je nogometni svet že zdavnaj odpisal. In samo “zgube” iz nogometne ekipe Ameriške Samoe ga lahko nauči ponovno živeti tako kot mora on naučiti njih, kako igrati nogomet. Če ste ob branju pomislili, da ima Še en gol za zmago vsebino, identično vsakemu športnemu filmu, se niste niti najmanj zmotili.
Waititi je v enem od intervjujev priznal, da pred snemanjem filma ni imel veliko pojma o nogometu, sedaj pa še toliko manj. In četudi se je verjetno želel pošaliti, ta izjava skriva glavno težavo pričujočega filma; Še en gol za zmago je film, ki ga je več kot očitno posnel nekdo, katerega znanje o nogometu ne seže dlje od razumevanja, da gre za igro, kjer par ljudi brca žogo. Waititija nogomet sploh ne zanima, saj gledalci nikoli ne dobimo niti najbolj osnovnega vpogleda v metode, s katerimi je Rogen uspel motivirati svoje igralce, film pa je še toliko slabši, ko dogajanje na nogometnem igrišču prikaže neatraktivno in dolgočasno.
Waititijev film potegne ogromno vzporednic s kultno športno komedijo Ledene steze iz leta 1993, ki je prikazovala nastanek prve jamajške bob ekipe. V obeh filmih spremljamo športne “zgube”, ki navkljub mnogim oviram postanejo (moralni) zmagovalci. Razlika med filmom je predvsem ta, da so Ledene steze navkljub močnemu pretiravanju uspele razviti osrednje like in na prepričljiv prikazati njihov napredek iz amaterjev v spodobne športnike.
Tega v Waititijevem filmu ni na spregled, še posebej zato, ker večina članov nogometne ekipe zgolj statira in nima nobene osebnosti. Waititi največ časa sicer nameni liku transspolnega nogometaša Jaiyahija Seulija, ki se je v zgodovino nogometa zapisal kot prvi transspolni igralec, ki je nastopil na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, toda tudi ta lik ostane neraziskan in zreduciran zgolj na moralnega pomagača trenerja Rogena.
Še en gol za zmago je film, ki občasno uspe dostaviti kakšno posrečeno šalo in tudi kot celota ni (preveč) škodljiv, toda vseeno se zdi, da bi si navdihujoča zgodba o nogometni ekipi iz Ameriške Samoe zaslužila boljšo obravnavo. Verjetno pa bi pomagalo že to, da bi se filma lotil nekdo, ki na nogomet gleda bolj poglobljeno kot Waititi, ki – če sodimo po videnem – meni, da je za zmago na igrišču potrebno zgolj to, da se imaš “fajn”.
Še en gol za zmago si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Občasno posrečeni duhoviti trenutki
- Navdihujoča zgodba
MINUSI
- Cel kup športnih klišejev
- Vidno zdolgočaseni Michael Fassbender
- Nerazviti liki
- Film se nogometu skoraj ne posveča
Viri slik: Titlovi.com, Deadline, NeverFeltBetter, Slug
