Recenzija: Renfield

“Vampirska komedija s šibkim ugrizom.” 

Drakula velja za najbolj ikoničnega vampirja vseh časov, ki je bil v zgodovini sedme umetnosti deležen mnogih interpretacij. Lik, ki ga je na podlagi resničnega romunskega kneza Vlada Tepesa ustvaril britanski pisec Bram Stoker, je že vrsto nepogrešljiv del zahodne popkulture in navkljub menjavam generacij njegova zgodba, ki združuje grozo, romanco in pustolovščino, še vedno navdušuje občinstvo po vsem svetu, še posebej oboževalce grozljivk.

Komična grozljivka Renfield skuša Stokerjevo klasično izročilo predstaviti na bolj moderen in zabaven način; v ospredje ne postavlja toliko grofa Drakulo (Nicolas Cage), ampak njegovega zvestega pomočnika Renfielda (Nicholas Hoult), ki se po več desetletjih mučnega služenja gospodarju (ta mu mora redno dostavljati sveža trupla za hranjenje) odloči prekiniti stik z njim in zaživeti življenje normalnega državljana. 

Renfield se ponaša z zanimivo idejo; prikazati toksičen odnos med rabljem (Drakula) in njegovo žrtvijo (Renfield), ki je v Stokerjevem romanu zgolj bežno omenjen, tu pa se mu namenja bistveno več pozornosti. In v teh trenutkih film režiserja Chrisa McKayja najbolj zasije, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Houlta in predvsem Nicolasa Caga, ki je s svojo nagnjenostjo k teatralnemu pretiravanju in strastnemu nastopaštvu več kot idealna izbira za vlogo gospodovalnega vampirja.

Prizori, kjer spremljamo pikre in duhovite dialoge med Drakulo in Renfieldom, so tudi daleč najboljši del filma. Še več; film ne uspe zgolj nasmejati, ampak tudi dvigniti nekaj suspenza, še posebej zaradi Cagove gospodovalne in presentljivo zlovešče prezence. 

Vzporedno z njuno zgodbo pa v filmu poteka še ena; mlada policistka (Awkwafina) skuša s Renfieldovo pomočjo zrušiti zloglasni mafijski sindikat, ki je odgovoren za smrt njenega očeta in se hkrati tudi poveže z Drakulo, da bi okrepil svoj vpliv v mestu. Ta del filma je glavni razlog, da se Renfield po obetavni prvi tretjini začne sesedati vase; na tej točki film postane  dolgočasen, predvidljiv in s klišeji nasičen film, kjer bo gledalec smeh nadomestil z zehanjem. 

Za tako drastičen odmik iz duhovitega v dolgočasno je kriv predvsem nedodelan scenarij, za katerega se zdi, da na silo tlači skupaj dva povsem različna filma; na eni strani črno komedijo o problematičnem odnosu med rabljem in njegovo žrtvijo ter na drugi strani generično zmešnjavo streljanja in pretepanja (četudi so nekatere akcijske scene simpatično risankaste), v kateri se znajdejo enodimenzionalni liki. 

Kot že rečeno, kombinacija obojega preprosto ne funkcionira ter ustvari precejšnjo vsebinsko zmedo, kjer bi gledalec bistveno več časa preživel v družbi Drakule in Renfielda, vendar pa je hkrati prisiljen spremljati zgodbo neke dolgočasne policistke, ki razen tega, da skuša maščevati smrt svojega očeta, nima nobene identitete. Isto velja za zlikovce, ob katerih še najšibkejši Disneyjevi zlobneži izpadejo kot Anton Chigurh iz klasike Ni dežela za starce. 

Renfield je film, ki sledi nadležnemu vzorcu “novih” hollywoodskih filmov; na dlani imajo zanimivo idejo, ki se lahko razvije v posrečen filmski eksperiment, vendar se v strahu, da bi bili komercialno premalo všečni, idejo odločijo začiniti s preverjenimi klišeji ter neprestano superherojsko akcijo. Končni rezultat pa je film, ki želi ugajati tako enim kot drugim, na koncu pa ne ugodi nikomur. 

Renfield ni slab film, je pa glede na ves potencial precejšnje razočaranje. Film najbolj zasije v trenutkih, ko nameni pozornost osrednjima likoma, žal pa vmes stlači dolgočasno in že neštetokrat videno zgodbo o ravbarjih in žandarjih, ki privede do mlačnega epiloga. 

Film Renfield si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov. 

Ocena: 2/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Odlični igralski predstavi Nicolasa Caga in Nicholasa Houlta
  • Duhovit prikaz toksičnega odnosa med Drakulo in Renfieldom
  • Nekatere vznemirljive (četudi pretirane) akcijske scene

MINUSI

  • Preostali liki v filmu so slabo razviti in dolgočasni
  • Nepotrebna in klišejska stranska zgodba
  • Cel kup neizkoriščenega potenciala

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih