Recenzija: Požigalka
-
- 19 maja, 2022
- 3:00 pop
Stephen King je mojster zgodb. Napisal je številne knjižne uspešnice, katere so zaradi svojih doživetih dogodivščin in odlično dodelanih likov dobile tudi svojo filmske izpeljanke. Le kdo se ne spomni nekaj najbolj kultnih filmskih uspešnic, ki so se za vedno usidrale v zgodovino filma in v srca filmoljubov? Med njih lahko štejemo nekaj največjih: Izžarevanje, Kaznilnica odrešitve, Stoj ob meni in mnoge druge. Vendar pa takšnih hvalospevov ne moremo ravno izreči za njegovo zadnjo filmsko adaptacijo, Požigalka.
V ospredju tega filmskega projekta je zagotovo Stephen King. Verjetno gre tukaj za največji “selling point”, ki gledalca prepriča v ogled tega filma. Z njim povežemo kvaliteto, vrhunsko pripovedništvo in pomenljivo zgodbo. Vendar pa v tej zgodbi dobimo vse prej kot to. Gledamo namreč dolgočasno in prazno zgodbo, ki smo jo videli že vsaj tisočkrat. Postreže sicer z nekaterimi zanimivostmi, ki pa žal še zdaleč niso dovolj atraktivne, da bi film dvignile na višji nivo in ga naredile dobrega, kaj šele odličnega.
Vsi oboževalci pisatelja bodo tako hitro padli na zelo realna tla – film je prazen in zaradi tega dolgočasen.
Drugi “selling point” filma je večni lepotec Zac Efron. Ta še vedno izgleda naravnost fantastično. Mogoče ravno ne more več igrati v novem Gimnazijskem musicalu, lahko pa igra v njegovem nadaljevanju, kjer se s starimi sošolci dobijo na pivu in debatirajo o svojih nekdanjih dogodivščinah. Njegova igra ni pretirano slaba, vendar pa zaradi celotnega vzdušja filma, slednja sploh ne pokaže svoje prave veličine.
V filmu igrajo tudi druga uveljavljena imena, ki svoje delo oddelajo korektno, vendar žal premalo dobro, da bi bil film zaradi tega bistveno boljši.
Tretji “selling point” filma je njegov žanr. Gre za srhljivko, ki pa ima tokrat malce obrnjen koncept. Hudobec, ki se ga vsi bojijo je glavni lik – hčerka Zaca Efrona oz. naša požigalka ter mutantka z norimi supermočmi. To daje filmu malce drugačno konotacijo, ki pa bi lahko bila izpeljana bolje in bolj kvalitetno.
Izpostavimo še glasbo. Ta je sicer zelo zanimiva in ustvarja misteriozen občutek, vendar žal nikakor ne sledi poteku ali vzdušju zgodbe. Tako totalno strelja mimo in je zato na trenutke prav smešna.
Film v osnovi tako ne deluje najbolje. Za vse omenjeno so zagotovo krivi tako montaža, scenarij kot tudi režija filma. Občutno se vidi manjko v filmskem budgetu, zato film deluje zelo prazno, dolgočasno, nezanimivo in brezvezno.
Požigalka je tako bolj film s katerim Zac Efron skuša dokazati svojo kvaliteto v bolj temačnih vodah, ostali filmski ustvarjalci pa se želijo uveljaviti na svojih področjih. Film tako deluje bolj kot eksperiment, kot pa material za ogled. Takšne filme sicer krvavo potrebujemo, saj dajo ustvarjalcem kilometrino za vse naslednje projekte, vendar pa žal zaradi tega niso prva izbira za kvalitetno preživljanje filmskih večerov.
Požigalko priporočamo samo največjim ljubiteljem Stephena Kinga in tega žanra. Trenutno se predvaja v vseh večjih slovenskih kinematografih.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Zac Efron po vseh letih izgleda še vedno fantastično
- Zanimiv “zlikovec”
MINUSI
- Prazna vsebina
- Dolgočasen potek
