Recenzija: Po soncu

“Melanholična retrospektiva starševstva.”

Vsi smo v nekem trenutku v obdobju odraslosti trčili ob neprijeten občutek, da sedaj bolje razumemo svoje starše kot tedaj, ko smo bili še otroci. To seveda ni naša krivda; kot otrok svet in z njim tudi svoje starše vidiš na drugačen način. Po naravi si idealist in verjameš, da je svet pravičen, hkrati pa lastne starše dojemaš kot polbogove, ki se preprosto nikoli ne morejo zmotiti. Zato se je toliko težje soočiti z dejstvom, da starši niso popolni in da njihove napake niso posledica tega, da bi bili po duši slabi ljudje. 

Prikaz tega grenkega spoznanja, ki mnoge od nas žal doleti (pre)pozno, je eden od ključnih motivov melahnolične drame Aftersun, sicer celovečernega prvenca škotske filmarke Charlotte Wells. Glavna junakinja filma je 11-letna deklica Sophie (Frankie Corio), ki skupaj s svojim očetom Calumom (Paul Mescal) preživlja krajše počitnice v Turčiji. Dvojica se druži ob bazenu, zbija šale, poje karaoke in svoje pripetije snema na videokamero. Navkljub navidez sproščenemu vzdušju se tekom filma začne razgaljati kompleksna dinamika med hčerko in očetom; izkaže, da ima Calum duševne težave in odtujen odnos s Sophiejino mamo, navkljub temu pa skuša ohraniti videz skrbnega in zabavnega očeta. 

Po soncu je vzoren primer filma, ki ne potrebuje zapletene zgodbe, da bi z njo izluščil najbolj kompleksne plati našega vsakdana. Režiserka in scenarista Wellsova z navidez naključnimi kolaži počitniškega druženja glavnih junakov razgali njuno trdno povezanost kot tudi konfliktnost; Sophie je pametna in radovedna deklica, ki že občuti prve pritiske prihajajoče puberete, medtem ko skuša Calum biti dober oče, pa četudi je na več mestih dokaj jasno, da tej vlogi ni povsem kos.

Ravno zato je Po Soncu navkljub pogostim humornim vložkom precej otožen film, nad katerem venomer visi senca melanholičnosti in negotovosti, ki pričaka Sophie predvsem v obdobju odraslosti, ko preko počitniških posnetkov opazi realno psihično stanje svojega očeta. Kar pa je najbolj pomembno; film svojih junakov ne pomiluje, hkrati pa ne kritizira, temveč jih razgali v vsej svoji boleči nepopolnosti, ki gledalca zgolj opomni, da življenje za nikogar ni preprosto. 

Navkljub tematski kompleksnosti pa je Po soncu v prvi vrsti nekakšna melanholična retrospektiva starševstva. Wellsova na duhovit, pa vendar tudi poetičen in občutljiv način prikaže zahtevno vlogo naših staršev, ki požrtvovalno potlačijo svoje osebne stiske in negotovosti, da bi svojim otrokom pričarali karseda brezskrbno otroštvo. 

Ta vidik je še posebej izrazit v izvirno simboličnih prizorih odrasle Sophie, ki goji enako odklonilen kot tudi sočuten odnos do očeta. In ta zapletena dinamika med glavnima junakoma izpade tako boleče prepričljivo in ganljivo po zaslugi odličnih igralskih predstav Mescala in Coriejeve, ki z minimalistično rabo obrazne mimike ter občasno neprijetno tišino razgalita več emocij kot z dialogi. 

Velja pa opozoriti, da Po soncu ohranja držo umetniškega filma, kar pomeni, da se ne posveča iskanju odgovorov na mnoga zastavljena vprašanja. Gledalec tako nikoli ne izve, kaj točno muči Caluma in kakšna je bila njegova usoda po koncu počitnic. Zanimivi so tudi trenutki, ko Sophie izprašuje svojega očeta, da bi ji pripovedoval o lastnem otroštvu, vendar se vidno znervirani Calum temu venomer izogiba, kar bi lahko bil znak neke potlačene travme. Wellsova tekom celotnega filma daje številne namige, ki pa ostanejo zgolj to; namigi brez jasne obrazložitve. Po soncu je film, ki želi gledalca vzpodbuditi k razmisleku, ne pa nujno k neki čustveni zadovoljitvi. 

Ni težko razumeti, zakaj je Po soncu eden od kritiško najbolj hvaljenih filmov lanskega leta; film pod plastjo melaholičnega vzdušja in duhovitosti skriva ganljivo zgodbo o nas samih. O naših starših, ki jih v dobi odraslosti razumemo bolje kot kadarkoli prej in o naših otrocih, katerim želimo vse najboljše, četudi nam včasih ne uspe, saj smo še vedno ljudje in kot taki tudi nepopolni in zmotljivi. 

Film Po soncu si je možno ogledati v Kinodvoru in ostalih slovenskih art kinih, priporočamo pa ga ljubiteljem intimnih družinskih dram o enako toplih kot tudi kompleksnih odnosih med starši in njihovimi otroci. 

Ocena: 5/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Odlične igralske predstave
  • Zrela in boleče realistična obravnava tematike starševstva
  • Duhovit in nevsiljen življenjski humor

MINUSI

  • Nekateri ključni deli zgodbe so pospremljeni zgolj z namigi, ne pa s konkretnimi odgovori

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih