Recenzija: Osmi potnik: Romul
»Ni še konec igre!«
Fede Alvarez je pred desetletjem navdušil s filmom Zlobni mrtveci. Tam smo znotraj poznane zgodbe prijateljev, ki odidejo v kočo sredi gozda, spoznali mlado Mio, ki želi pobegniti od svojega odvisniškega življenja, a je pot do tja trnova in polna krvi. Sledil je njegov tihi hit Ne dihaj! (Don’t Breathe!), kjer je skušala mlada Rocky sebe in mlajšo sestrico pobegniti družinskemu nasilju in zlorabi, a se je odločitev ropa veterana Zalivske vojne izkazala za napačno.
Oba filma se na svoj način ukvarjata s podobno tematiko in lokom glavnih junakinj, v prepoznavno zgodbo pa vneseta dovolj svežine in kakovosti, da sta postala uspešnici. In kdo drug bi lahko prevzel vajeti filma, ki je potreboval svežino in kakovost? Zdaj je jasno, da je bil venezuelski režiser prava izbira.
Osmi potnik: Zaveza, ki je sledil Prometeju, je ponovil družinski vzorec franšize – predvsem Fincherjevega tretjega dela –, ko si studio ni mogel kaj, da ne bi neprestano pristavljal svojega lončka in poparil vse v bližini. Ampak to je bil Fox, na drugi strani mavrice nas je pričakal Disney, ki si je z nakupom prilastil 20th Century Studios.
Če je v temačno grobnico popeljal večino svojih franšiz, se zdi, da ima do Foxovih nekakšen čudaški rešpekt. Lep dokaz za to sta Kraljestvo planeta opic in Prvo znamenje, ki sta izšla v tem letu. Hitro je postalo jasno, da imeni Osmi potnik in Predator nekaj pomenita – nenazadnje je bil lanskoletni Plen (Prey) verjetno najboljši Predator po izvirniku. In če že govorimo o tem filmu, je imel Disney za njegovega daljnega sorodnika oz. bit tokratne recenzije načrt izida na platformi Hulu. Kakovost in velika možnost po zaslužku – film naj bi stal 80 milijonov dolarjev – sta Disney prepričala do te mere, da je Osmi potnik: Romul priromal v kinematografe. In kakšna sreča, saj je ustvarjen za velika platna.
Ko nas v prvem filmskem poklonu izvirnima deloma pozdravi prostrano vesolje, hitro ugotovimo, da se proti nam pomika biološka gmota. Zakriva oddaljene zvezde in se pomika mimo prosto premikajočih ostankov ladje, ko nam eden od njih razkrije del imena Nostromo. Delček tovorne ladje, ki je Ellen Ripley in preostalih šest članov posadke leta 1979 popeljala na zapuščen planet, je le ena od referenc v filmu, ki se zaveda moči nostalgije, a ne svojega obstoja ne prepušča zgolj njej. In biološka gmota? Nič drugega kot grozljivi ksenomorf, ki je med oboževalci poznan kot »Big Chap«. Precizno oko bo videlo, da ta leži v isti obliki, kot tisti v ilustraciji Necronom IV, ki jo je po svojih nočnih morah zrisal H. R. Giger in navdušil O’Bannona, scenarista prvega Osmega potnika.
Zgodba nas preseli v dogajanje na rudarski koloniji zvezde Jackson, kjer spoznamo osirotelo mlado junakinjo Rain Carradine (Cailee Spaeny) in njenega brata, androida Andyja, katerega edina naloga je biti tam za Rain. Alvarez razkrije preostanek ene prvih fotografij s snemanja, ki je navdušila zaradi svoje praktičnosti in resničnosti. Vesolje Osmega potnika se je razširilo in če bi bilo po naše, bi več časa preživeli na planetu, ki ga zakrivajo oblaki in smog, na njem pa živijo le delavci oziroma sužnji korporacije Weyland-Yutani, ki nikoli niso videli sončnih žarkov.
O slednji v franšizi še nismo slišali dobrega, a prikaz ravnanja z navadnimi ljudmi, ki so hlapci za hlapce vzgojeni, je drugačen in najbolj življenjski od posadke prvega dela. Ko izve, da planeta še ne more ali pa ne sme zapustiti, sprejme ponudbo bivšega fanta Tylerja (Archie Renaux), da se z rudarskim plovilom Corbelan odpravijo do zapuščene ladje, ki lebdi visoko nad njimi. Z željo po novem življenju in z mislijo na zavrnitev, ki jo je doživela na planetu, Rain ne obotavlja.
Ko prvič zagleda sončne žarke, spozna, da je sprejela pravo odločitev, obenem pa ne vidi tega, kar vidimo mi. Pogled si zastre z dlanjo, prsti ji na obrazu zarišejo parazitsko bitje, njeno telo pa ksenomorfa. Ponovno, le ena od simboličnih uporab Čehove pištole, ki se je poslužuje Alvarez, in čudovit prizor, ki ga je soustvaril z direktorjem fotografije Galom Olivaresom.
Petčlanska posadka, ki jo sestavljajo Rain, Andy, Tyler, njegova sestra Kay, bratranec Bjorn in njegova punca Navarro, odide v vesolje. Želja? Na zapuščeni ladji najti kriogenične postelje, ki jih bodo uporabili za pobeg do planeta Yvaga, njihovega življenjskega cilja. Od utopičnega futurizma preko utopičnih misli do resnične grožnje, ko na krovu ladje Renesansa odkrijejo bitja, ki si nadve želijo objeti obraz svoje žrtve in vanjo posaditi seme ksenomorfa. Kaj se zgodi, ko to uspe enemu, preostalih ducat pa se jih še vedno skriva na ladji, nekje med mlado ekipo in njihovim ciljem?
Fede Alvarez je skupaj z dolgoletnim sodelavcem Rodom Sayaguesom spisal scenarij, ki nima pomankljivosti oziroma so te mizerne. Verjetno bi lahko marsikoga zmotile reference na preostale filme v franšizi, a bolj kot karkoli delujejo kot odlična vez med vsemi filmi od Osmega potnika do Prometeja. Medtem, ko sta ena oziroma dve res na meji okusa, je večina preostalih prava češnja na torti filma, ki nam prikaže, kako vizualna, zvočna in srhljiva je spet lahko zgodba Aliena. In če glasba Benjamina Wallfischa, ki vključuje segmente iz prvega (Jerry Goldsmith) in drugega dela (James Horner), ni dovolj, potem je tu uporaba večkrat omenjenih praktičnih učinkov. Ti so izvrstni vse od nezemljanov do scenografije.
»Če gledalec ne verjame, da je nekaj resnično, si ga verjetno že izgubil,« je dejal režiser v enem od pogovorov, ki pa ne bo uporabljen tolikokrat kakor njegov citat o snemanju filma. Kot pravi ga je posnel kot oboževalec za oboževalce. Vse to je v Romulu več kot jasno, saj je film sicer lahko dokaj samostoječ za novo občinstvo, obenem pa skriva vesolje drugih referenc na svoje predhodnike. Pri tem je vredno opomniti, da se film časovno uvršča med prvi in drugi del, po kakovosti pa bi ga uvrstili tik pod njiju.
Ko zgodba zahteva napetost, je ta v slogu priljubljene videoigre Alien: Isolation hitro dosežena. Če jim po življenju ne strežejo ksenomorfi, »face-huggerji« in vesolje, se bo ladja Renesansa čez točno 45 minut zaletela v obroče Jacksonove zvezde. Ob tem lahko zapišemo, da ustvarjalcem filma podrobnosti ne uidejo. Od besed »45 minut do trka« in dejanskega trka mine točno 45 minut. Čeprav se zdi, da smo s tem izdali pomemben delček zgodbe, resnično ni tako. Z informacijimi smo bili precej skopi, saj ne želimo razkriti vsega.
Zgodba resda sledi dokaj vidno postavljenim sledem, a pri tem ustvari srhljiv ambient, ki ga v franšizi nismo videli od prvega filma, ter (logično) akcijo, ki je ni bilo videti od drugega. Med vsem tem pa je še malo morje dodanih velikonočnih jajčkov (easter-eggs, op. p.), ki bodo razveselili ostro oko gledalca oziroma ljubitelja franšize.
Ena največjih skrbi gledalcev je bila starost igralske zasedbe, kar je neverjetno pesimističen in nejasen razlog za zniževanje pričakovanj. Resda je zasedba mlada, a svoje vloge odigra več kot prepričljivo. V ospredje bi postavili predvem Cailee Spaeny (letos odlična v Priscilli in Državljanski vojni), Davida Jonssona (čudovit v Rye Lane) in Isabelo Merced (fantastična v Neskončni stolp želv).
Osmi potnik: Romul je najboljši Osmi potnik po letu 1986. Brez težav opravi s preostalimi filmi in njihovimi težavami, vsake toliko pa poseže po tistih ljubih vrhuncih franšize. V podobnem, a vseeno boljšem stilu kot lanskoletni Predator, je tudi Osmi potnik še vedno živ in nam jasno sporoča, da nas v vesolju nihče ne sliši kričati. Škoda, saj bi želeli zakričati, da je več kot vreden ogleda.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Igralska zasedba
- Napeta in srhljiva zgodba (atmosfera)
- Referenca na predhodnike
- Mesto v franšizi
- Tehnični in praktični aspekti
MINUSI
- Nekaj nepotrebnih referenc
- Rahlo nedodelani liki
Viri slik: tmdb.com
