Recenzija: Orkester

“Glasba, smeh in solze v rdečih revirjih.”

dolgoletni karieri slovenskega režiserja in scenarista Matevža Luzarja bi lahko brez težav njegov najnovejši celovečerec, komično dramo Orkester, označili za najbolj oseben projekt, saj v njem prikazuje in opisuje okolje, iz katerega izhaja; okolje rdečih revirjev, kjer so doma dobra glasba, tovarištvo in solidarnost, žal pa tudi alkoholizem in neurejeni družinski odnosi. Da bo Luzarjev film nekaj prav posebnega, je bilo tako za pričakovati in s tega vidika režiser nedvomno ne razočara. 

Zgodba filma je preprosta; člani pihalnega orkestra iz Zagorja ob Savi se odpravijo na gostovanje v majhno avstrijsko mesto. Gledalci med potjo spremljamo male anekdote in enako duhovite kot tudi žalostne trenutke, preko katerih Luzar izriše kompleksno dinamiko odnosov med člani orkestra in njihovimi družinami. Film je vsebinsko razdeljen na pet delov; če je na začetku veliko poudarka na članih orkestra, se fokus kmalu preusmeri na njihove žene, ki ostanejo doma v Zasavju in se poskušajo zabavati na svoj način, ter na otroke, ki spremljajo svoje očete na poti v Avstrijo in z grenkobo spoznajo, da njihovi starši ne sledijo vzorcem primernega obnašanja, ki jim ga skušajo privzgojiti. 

Že od prvega statičnega kadra prihoda avtobusa na postajo je jasno, kaj želi Luzar doseči; ustvariti svojevrsten poklon odbobju klasične češke komedije, katere fokus je bil že od nekdaj portretiranje življenj malih ljudi z dobršno mero humorja kot tudi bridkega realizma. In četudi Orkester povzame veliko “čeških” elementov, je globoko v sebi še vedno pristen in – recimo temu – avtohton slovenski film, ki skozi smeh in solze prikaže tegobe vsakdanjih ljudi, ki se borijo za svoje službe, skušajo držati pokonci sebe in svoje družine ali pa preprosto razumeti svet okoli sebe.  Vse dele zgodbe pa kakopak povezuje glasba pihalnega orkestra, ki – vsaj v zasavskih koncih – že od nekdaj simbolizira načela tovarištva in solidarnosti. 

Ena od odlik filma je ta, da njegova preprosta zgodba deluje osvežujoče večplastno in ponuja raznolike poglede na za slovensko družbo aktualne problematike; medtem ko je potovanje godbe – počasnemu tempu navkljub – zaznamovano z obveznim popivanjem, duhovitimi ekscesi ter celo skoki čez plot, Luzarjev fokus družine članov orkestra prikaže bistveno bolj tragično sliko njihovih nepremišljenih dejanj; zaradi laži, alkoholizma in nezvestobe se začnejo krhati družinski odnosi, tu pa smeh nadomesti grenko spoznanje, da bodo nekateri junaki po izteku filmske zgodbe doživeli vse prej kot srečne razplete svojih usod. 

To ne pomeni, da je Orkester zamorjen in depresiven film. Četudi se dotika resnih tematik in se ne boji soočenja s krutimi življenjskimi lekcijami, je zgodba še vedno polna različnih vrst humorja (od situacijske pa celo do fizične komedije), odlični življenjski dialogi pa vsakemu liku dodajo potrebno globino, da ni prav nobeden od nastopajočih odveč. K še boljšemu vzdušju prispeva tudi čudovita retro črno-bela (in nenavadno poetična) fotografija Luzarjevega stalnega sodelavca Simona Tanjška, pester igralski ansambel tako naturčikov kot poklicnih igralcev (Gregor Čušin, Grega Zorc, Jernej Kogovšek, Mojca Funkl) ter seveda glasba, ki v sebi vedno nosi simbolično luč upanja.

Orkester lahko brez dvoma uvrstimo med sodobne klasike slovenskega filma, saj so njegovi enako realističen kot tudi poetičen filmski jezik, prizemljen in duhovit prikaz težavnega vsakdana malega človeka ter močna humanistična nota tisto, kar v današnjih časih tovarniške filmske hiperprodukcije in površinskosti gledalcu še kako potrebujemo. Pa tudi težko se je upreti žlahtnemu zvoku pihalnega orkestra, ki že od nekdaj združuje staro in mlado. 

Film Orkester  si je moč ogledati v številnih slovenskih kinih, priporočamo pa ga vsem ljubiteljem slovenskega filma in klasičnih čeških komedij. 

Ocena: 5/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Duhovit in ganljiv poklon obdobju klasične češke komedije
  • Pristen in topel humor
  • Večplastna zgodba, ki suvereno odpira mnoge aktualne družbene problematike

MINUSI

  • Pogosta statičnost dogajanja in počasen tempo nista za vsakogar

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top