Recenzija: Nosferatu

»Veličastna vrnitev krvoločnega vampirja.«

Robert Eggers je poleg Jordana Peela, Arija Asterja in Mika Flanagana eden od največjih mojstrov filmske groze, ki je s svojima celovečercema Čarovnica in Svetilnik uspešno posvojil elemente klasičnih gotskih srhljivk in jim z osvežujočimi prijemi uspel perfektno približati modernemu občinstvu. Zato ni presenetljivo, da se je Eggers več kot desetletje pripravljal na svoj najbolj ambiciozen podvig v karieri; predelavo klasike nemškega filmskega ekspresionizma, vampirske grozljivke Nosferatu. 

Eggersov film bolj ali manj zvesto sledi zgodbi izvirnika; pozimi leta 1838 mladi nepremičninski agent Thomas Hutter (Nicholas Hoult) odpotuje na službeno pot na grad ekscentričnega grofa Orloka (Bill Skarsgaard), ki bi rad kupil zapuščen dvorec v nemškem mestu Wisborg. Kmalu po prihodu Thomas pade pod vpliv svojega skrivnostnega gostitelja in nenadoma hudo zboli, medtem ko njegovo mlado ženo Ellen (Lily Rose-Depp) v sanjah obiskuje zlovešči stvor, ki bo prinesel kugo nad mesto Wisborg.  

Tisto, kar ne bi smelo presenetiti nikogar, je to, da je novi Nosferatu zvočna in vizualna mojstrovina. Eggers vsak kader zaznamuje z izbrušeno temačno fotografijo in čudovito atmosfero, ki prepleta temačno estetiko klasičnega gotskega stila in filmskega nadrealizma. Svet Eggersovega Nosferatuja je čarobno temačen, srhljiv in misteriozen, hkrati pa nenavadno mikaven. Film je enako vrhunski tudi na zvočni ravni; poleg čudovitega melodramatičnega soundtracka film premeteno uporabi bučne raznovrstne zvočne efekte, ob katerih se bodo gledalcu nedvomno naježile dlake na koži. 

Pohvalno je predvsem to, da Eggersov film ni zgolj brezdušna kopija izvirnika, ampak spoštljiv poklon celotnemu gibanju nemškega filmskega ekspresionizma, ki obenem ohrani dovolj lastne identitete in drzne umetniške vizije, s katero se ponaša vsak Eggersov film. In četudi bi lahko rekli, da gre za režiserjev trenutno najbolj “komercialen” film, ki skuša pihati na dušo tudi oboževalcem sodobnih grozljivk, je še vedno visoko nad povprečjem vsega, kar žanr ponuja dandanes. 

Eggersov Nosferatu je tako ena redkih (če ne celo edina v zadnjem času) filmskih predelav, ki je bila več kot očitno ustvarjena z globokim spoštovanjem in ljubeznijo do izvirnika. To se pozna tudi na melodramatičnih igralskih predstavah, ki jih bodo nekateri gledalci označili za “slabe”, vendar pa temu že zdaleč ni tako, saj gre tudi tu za vzorno posnemanje igre, značilne za filmski ekspresionizem. Po pričakovanjih vsi nastopajoči svoje delo opravijo z odliko, četudi večino pozornost ukrade Deppova, ki je s svojo močno obrazno mimiko in osupljivo telesno preobrazbo naravnost osupljiva. 

Film začne kazati svoje šibkosti, ko želi prevečkrat združiti elemente starega in novega oz. klasičnih in modernih grozljivk, kar pripelje do mešanih rezultatov. Film se namreč navkljub mnogim osvežujočim prijemom ne uspe docela odpovedati predvidljivim trikom, ki jih srečujemo v modernih grozljivkah kot so nenadni skoki v kamero v namene strašenja gledalca (t.i. jumpscare) ter pretirano zatekanje k uporabi posebnih učinkov. Z vidika igralskih predstav pa se zna zgoditi, da bo Skarsgardova interpretacija grofa Orloka razdelila gledalce, kar po svoje ni nič slabega, saj gre za zelo nepredvidljivo in fascinantno igralsko preobrazbo, ki na tak ali drugačen način ostane v trajnem spominu.  

Eggersova vizija klasike Nosferatu je tako v prvi vrsti spoštljiv in eleganten poklon zapuščini nemškega filmskega ekspresionizma, kateri želi dodati tudi nekaj modernejših prijemov, ki včasih zadanejo v polno, včasih pa tudi ne. A navkljub manjšim spodrsljajem je Eggers s filmom še dodatno utrdil status enega od sodobnih mojstrov filmske groze, hkrati pa postavil temelje za obuditev klasične gotike, ki je rodila žanr grozljivk. In še dosegel je tisto, kar smo dolgo pričakovali; vampirje je znova naredil strašljive. 

Film Nosferatu si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 4/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Vrhunska gotska atmosfera 
  • Zvočna in vizualna mojstrovina
  • Spoštljiv poklon nemškemu filmskemu ekspresionizmu
  • Odlična predstava Lily-Rose Dep

MINUSI

  • Nova interpetacija grofa Orloka bo razdelila gledalce
  • Prepletanje elementov klasične in moderne grozljivke ni vedno uspešno

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih