Recenzija: Ninja želve - Mutantska ujma

“Želvaki iz kanalizacije za Tik-Tok generacijo!”

Ninja želve predstavljajo eno od tistih franšiz, ki se vedno znova vrača na male in velike ekrane. Neustrašni želvaki Leonardo, Donatello, Raphael in Michelangelo, ki živijo s svojim očetom podgano Splinterjem v kanalizaciji, obožujejo pico, borilne veščine in rolkanje ter pogosto rešijo mesto New York (ali pa kar cel svet) pred uničenjem, so junaki, ki več kot uspešno navdušujejo mnoge generacije mladih že od konca 80. let in začetka 90. let dalje.

Da so ninja želvaki še danes priljubljeni, je povsem razumljivo; njihova najstniška razposajenost, ležernost in kakopak tudi požrtvovalnost so navdih ne zgolj tistim, ki smo z Ninja želvami odraščali, ampak tudi novi generaciji mladih gledalcev. Samo v zadnjih 15. letih so bili želvaki prisotni v simpatični animiranki TMNT (2007) in dveh precej generičnih in bebavih igranih celovečercih (2012 in 2014), nad katerimi je kot producent bedel kralj “filmskih smeti” Michael Bay. Navkljub mešanim odzivom tako kritikov kot javnosti na njihove zadnje filme pa so Ninja želve še danes nepogrešljiv del popkulkture.

Leonardo, Donatello, Raphael in Michelangelo se tako letos znova vračajo na velika platna v animirani pustolovščini Ninja želve: mutantska ujma, kjer je kot soscenarist in producent nastopil Seth Rogen. Njegova želja je bilo ustvariti film, ki bi bil zamišljen kot zgodba o težavnem odraščanju želvakov, ki se morajo zaradi strahu pred zgražanjem javnosti, skrivati v kanalizaciji in jih šele grožnja v obliki mutanta Fireflyja, ki skuša uničiti človeštvo, prisili, da se dvignejo na površje in soočijo z občutno močnejšim sovražnikom. Želvam na pomoč priskoči tudi April O’Neal, ki pa tokrat ni novinarka, ampak dijakinja, ki hrepeni po novinarski karieri, vendar jo močna trema in nesamozavest ovirata na poti do cilja.

Najprej pozitivne strani filma; animacija ni zgolj čudovita, ampak tudi zelo vzdušna, saj s svojimi grobimi potezami, kričečimi neonskimi barvami in namerno “umazano” estetiko izvrstno zajame atmosfero velikega mesta, v katerem se zgodba odvija. Film prav tako prepričljivo funkcionira kot ganljiva zgodba o odraščanju, kjer glavne junake spremljajo občutki nesamozavesti in strahu pred sprejemanjem samega sebe. Drugače povedano; film predstavi zgodbo, s katero se bo nedvomno identificiral marsikateri mlajši gledalec.

Film velja pohvaliti tudi glede tega, da uspe ohraniti izvirni duh ninja želvakov z dobršno mero navihanega humorja in všečnih osebnosti, ki bi sicer lahko bile bolj izrazite; z izjemo Leonarda, ki se srečuje z izzivom vodje ninja želv in Donatella, ki je premeten in tehnični genij, se zdi, da Raphael in Michelangelo venomer ostajata rahlo v ozadju. Mogoče pa bosta dobila več priložnosti v nadaljevanjih, kdo ve.

Med prednosti velja omeniti tudi spektakularne akcijske prizore, hiter tempo dogajanja in predvsem pozitivno sporočilo, ki ga film posreduje mlajšim gledalcem. In četudi so zgodbe o tem, kako moramo sprejemati drugačnost in hkrati imeti radi sebe, dandanes zelo pogosto, nič ne škodi, če jih slišimo večkrat.

Kaj pa v filmu ne funkcionira? Kot je moč pričakovati od Rogena, se ta tudi tokrat ni uspel povsem odpovedati nadležnemu serviranju popkulturnih referenc, ki večinoma niso sploh smešne, prav tako pa je težko pričakovati, da jih bo mlajša publika razumela. Zgodba filma je prav tako dokaj predvidljiva in krene v smer, kakršno pričakujemo, na poti do cilja pa se občasno prikrade kakšna neposrečena šala in čudna izbira glasbe.

Slednja sestoji predvsem iz uspešnic hip-hop in pop izvajalcev, kar je sicer smiselno, toda v nekaterih prizorih izpade nevmesno. Primer je prizor pregona po mestnih ulicah, kjer v ozadju odmeva He-Manova priredba uspešnice What’s Going On? Po kakšnem ključu so bile pesmi izbrane, lahko samo ugibamo. Ob koncu pa velja še omeniti obupno slovensko sinhronizacijo, ki je na trenutke tako šepava in neprofesionalno izvedena, da se je treba vprašati, če se sinhronizatorji zavedajo, da so ti filmi namenjeni mlajši publiki in da to od njih zahteva določeno mero odgovornosti.

Glede na to, kako Hollywood vztrajno uničuje dolgoletne franšize, so Ninja želve trenutno še na varnem. Film je daleč od presežka, vendar je še vedno povsem spodobno in neškodljivo razvedrilo za mlajšo publiko. Če ste le pripravljeni požreti obupno sinhronizacijo…

Ninja želve: mutantska ujma si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 3/5