Recenzija: Nak
»Film priporočamo? Jap!«
-
- 11 avgusta, 2022
- 10:00 dop
Nak oz. Nope je najnovejši film režiserja Jordana Peelea, ki ga zagotovo poznate po vsaj eni od njegovih prejšnjih uspešnic: Zbeži! (2017) in Mi (2019). Glede na uspeh prvih filmov so bila pričakovanja ponovno visoka, saj smo vsi upali, da bi lahko ponovil uspeh svojega prvega filma, za katerega je prejel oskarja za najboljši izvirni scenarij. Nope je tako padel v zlato sredino njegovih treh filmov, kjer od njega dobite nekaj svežega, a ni dovolj, da bi premagalo njegovo prvo mojstrovino.
Zgodba spremlja družino Haywood, ki se ukvarja s tem, da svoje znanje gojenja konjev prenese v filmsko industrijo. Hitro se vse spremeni, ko ljudje na nebu opazijo nekaj čudnega in nezemeljskega. Sam film se začne s šimpanzom Gordyjem, ki nas že takoj pretrese, nato pa se nadaljuje v vsakdanje življenje na ranču. Najprej spoznamo glavna lika, OJ-a (Daniel Kaluuya) in Emerald (Keke Palmer), brata in sestro, ki sicer brez velike predzgodbe poneseta svoje like v višave s svojima vrhunskima igrama.
Daniel Kaluuya je ponovno dokazal, zakaj je bil ne dolgo nazaj nagrajen za oskarja in s svojim introvertnim in zadržanim likom ogromno naredi z obrazno mimiko in telesno držo. Keke Palmer na drugi strani je njegovo popolno glasno nasprotje in osvoji občinstvo s svojo dostavo dialoga, ki je včasih komična, prestrašena ali zmedena. Vrelec energije. V vseh primerih blestita in edina pripomba je, da film na začetku potrebuje zelo dolgo, da sporoči informacije, ki so nujne šele proti zaključku filma.
Film je tako razdeljen na več različnih delov, ki jih ločijo imena različnih živali – konjev in šimpanza. Zanimiv prikaz nas tako usmerja, na kaj točno se moramo čez celoten film osredotočiti in to so živali, ki so vseskozi tematika filma. Pomembno prikaže, kako se živali začnejo obnašati, če so prisiljene v določene pogoje in to nam režiser prikaže že pri prvem prizoru s konjem na snemanju filma. Bolj ekstremen primer tega je zagotovo Gordy do katerega pridemo preko Rickyja ‘Jupe’ Parka (Steven Yeun). V mladosti je na televizijski seriji sodeloval s šimpanzom, ki je pobesnel in podobno zgodbo je Peele izjemno vključil s pomočjo Gordyja ter povezal z aktualno tematiko filma.
Večkrat je v filmu omenjena tudi Oprah kot televizijska platforma, na katero morajo obvezno priložiti dokaze o nezemeljskem bitju, kar ponovno prikazuje kako pomembno je delovanje medijev, toda to ni edini razlog. Če pobrskamo po spletu lahko najdemo zgodbo žrtvi napada šimpanza podobno tej v filmu, ki svojo zgodbo razkrije na šovu Oprah. Peele z različnimi detajli vedno znova poskrbi, da ima vsak prizor svoj namen, in novi mojster suspenza (kot so ga označili mediji) ponovno dokaže svojo filmsko strokovnost v Naku. V njem je viden tudi klasični režiserski stil, kjer lahko razberemo njegov satirični skeč humor v različnih prizorih.
Predvsem je treba pohvaliti idilično lokacijo, ki so jo izbrali za snemanje, saj so posnetki ponekod resnično božanski. Tudi velika večina filma se dogaja na približno isti lokaciji, zato je bilo nujno, da je izbira idealna. Ikonična hiša in kamere so tako ostale v spominu mnogih po ogledu filma zaradi številnih razlogov. Komplementarno z vsem, pa je v srhljivkah še najbolj pomemben zvok in glasba.
Tudi tukaj je Peele zadel v nulo z različnimi zvočnimi učinki, ko se začne izgubljati elektrika oziroma signal nasploh. Prehodi so bili predvsem učinkoviti iz elementa zvoka, a tudi temačnost in izgubljanje barve je dodalo k razpoloženju občinstva. Večkrat so bili uporabljeni unikatni zvoki, ki jih običajno ne bi slišali v srhljivkah ali grozljivkah. Peele je tokrat dobil proračun za veliko uspešnico in ga izkoristil do zadnjega centa.
O sami težavi, s katero se spopadajo glavni liki, ne moremo preveč spregovoriti, saj vam ne bi radi pokvarili misterioznosti in šokantnega občutka. Lahko zagotovimo, da si tega zagotovo niste domišljali in tudi ko vam film pove, o čem točno gre, še vedno nismo stoodstotni, kaj sploh gledamo. Nak je tako ponovno dih svežega zraka v filmski industriji, saj imajo režiserji kot so Jordan Peele veliko različnih tematik, ki bi jih radi prikazali, in to na unikaten način, zato srčno upamo na še več podobnih filmov.
Poleg tematike živali je režiser nagovoril tudi razmerje med občinstvom in zabavno vsebino. Skozi film nam večkrat prikazuje nasilje, od katerega enostavno ne moremo odvrniti pogleda. Pri tem tudi težko pogledamo vstran od glavnega spektakla filma, zato je sporočilo jasno in nam želi sporočiti, da nas enostavno takšna vsebina zaužije in z njo postanemo obsedeni. Tisti posamezniki, ki pogled odvrnejo, pa lahko kontrolirajo, kako dojemajo lastno resničnost.
Nak vam zagotovo priporočamo. Naj vas ne zavede oznaka, da gre za grozljivko, saj je film primarno srhljivka z elementi grozljivke in ni tako strašen, kot si mislite. Od njega pa tudi pričakujte bolj konkretno dramatično zgodbo s skritimi pomeni v primerjavi s kakšno predvidljivo grozljivko z več akcije. Film zagotovo ni za vsakega, a obstaja možnost, da boste iz kina odšli brez besed. Nak se predvaja v vseh večjih kinematografih.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Neverjetno unikatna zgodba
- Izvrstna uporaba lokacije
- Učinkovit zvok in glasba
- Filmske tematike prikazane do potankosti
- Telesna igra glavnih igralcev
MINUSI
- Minimalna predzgodba za glavne like
- Prva tretjina se precej vleče
