Recenzija: Morilci cvetne lune
»Scorsese še ni za v pokoj«
-
- 23 oktobra, 2023
- 08:00
Killers of the Flower Moon oz. Morilci cvetne lune je brez dvoma eden najboljših filmov leta 2023. Ko nov naslov v svetovne kinematografe pošlje Martin Scorsese, eden največjih filmarjev vseh časov, je to za filmoljube enako kot nedeljska sveta maša za tiste najbolj verne. Nič drugače ni tokrat. Film je fenomenalen, a to ne pomeni, da v slabih treh urah in pol nismo imeli pripomb. Pripoveduje grozljivo resnično zgodbo plemena Osage in ob koncu boste fizično in čustveno izžeti. Točno tako kot si je Scorsese zamislil.
Na film Morilci cvetne lune smo ljubitelji filma dolgo čakali. Zadnji projekt danes 80. letnega Scorseseja je bil namreč The Irishman/Irec, zdi se že davnega leta 2019. Osnova novega filma je bila istoimenska knjiga Killers of the Flower Moon, svetovna knjižna uspešnica Davida Granna. Eric Roth je napisal scenarij za film, ki pa Scorseseju ni bil čisto všeč, zato je zgodbo nekoliko spremenil in poiskal temu primerne igralce. Pri tem ni pretirano kompliciral, saj je prvič na velikem platnu združil svoji dve muzi, Leonarda DiCapria in Roberta De Nira.
Zgodba je šokantna in tragična. Če jo brez kvarnikov na kratko povzamemo: indijansko pleme Osage je v 20. letih prejšnjega stoletja na svoji zemlji odkrilo številne vrelce nafte. Hitro so postali izjemno bogati in priložnost so zavohali predvsem pohlepni beli moški, ki so se poskušali s poroko infiltrirati v njihove družine, nato pa premišljeno eliminirati njene člane, da je vso bogastvo ostalo njim. In tukaj je tudi srce zgodbe filma.
V glavni vlogi Ernesta Burkharta je Leonardo DiCaprio. Slednji igra ne preveč bistrega vojnega veterana, ki se po končani prvi svetovni vojni vrne k vplivnemu stricu Williamu Haleu, katerega fantastično upodobi Robert De Niro. Slednji pooseblja zlo in pohlep ter predstavlja vse kar je narobe na tem svetu. Srce zgodbe je nedvomno Lily Gladstone v vlogi Mollie, simpatične indijanke, ki se romantično zaplete z Ernestom.
Film je imenitno posnet. Stari maček Scorsese vsekakor še ni za v pokoj, saj iz kadra v kader dokazuje svoje mojstrstvo. Gibanje kamere je fantastično in vrhunsko spreminja perspektivo. Kadri, ko gledamo dogajanje skozi oči žrtve oz. »plena« je srhljivo. Dogajanje vedno znova preseka s kakim šokantnim dogodkom, ki nas zbudi in drži našo pozornost skozi celotno trajanje filma. Ne manjka niti zanj značilna naracija in počasni posnetki ob čustvenih dogodkih.
Zelo pomembno vlogo v filmu ima glasbena podlaga. Zanjo je poskrbel danes žal pokojni Robbie Robertson in potrebno je reči, da se je resnično izkazal. Film je tako ali tako zelo avtentičen, saj so ustvarjalci vseskozi zagovarjali tezo, da mora Osage skupnost oz. kar je od nje ostalo, nekaj imeti od tega filma. Niso ga delali samo zase, temveč zato da opozorijo na kruto preteklost teh ljudi. Robertson je pri glasbi vključil številne indijanske zvoke in instrumente, ki dogajanje spremljajo slabe tri ure in pol. Le redko se zgodi, da pride do popolne tišine, a ko se to zgodi je namensko in ima še toliko večji učinek.
Pohvaliti je potrebno montažo Thelme Schoonmaker, dolgoletne sodelavke Scorseseja. Tudi tokrat je svoje delo odlično opravila in film lepo teče, občasno pa nas preseneti in s tem drži naš fokus. Scenografija in kostumografija sta perfektni. Ob ogledu se počutimo popolnoma transportirane v točno določen čas ameriške preteklosti in niti za trenutek se ne zdi, da gledamo film, temveč dejansko dogajanje dobrih 100 let nazaj. Plemenska noša in obutev sta ključni pri avtentičnosti filma in tukaj pripomb nimamo – zadeli so žebljico na glavico.
Razlika med knjigo in filmom je vsekakor perspektiva pripovedovanja. Če je v knjigi fokus na plemenu Osage oz. Mollie, film zgodbo primarno predstavi skozi oči Ernesta. Lily Gladstone je tako postavljena v stransko vlogo (četudi se bo na prihajajočih oskarjih potegovala za kipec v glavni vlogi) in enostavno je ni dovolj v filmu. Praktično v vsakem prizoru nadigra DiCapria in že zato bi si je želeli videti več, ne pa da več kot eno uro zgolj leži v postelji. De Niro je vrhunski in očitno zna zgolj Scorsese iz njega privabiti tisto najboljše.
Težko se izognemo debati o dolžini filma. Slabe tri ure in pol je resnično dosti. Jasno je, da je veliko zgodbe za povedati, vendar se težko izognemo občutku, da bi lahko bil krajši, bolj skoncentriran in posledično še bolj učinkovit. Zgodba je pomembna, a težka, in Scorsese nima cilja, da bi v tem filmu pretirano uživali, temveč želi povedati pomembno zgodbo, kar mu vsekakor uspe. Film zaključi zelo emocionalno.
Morilci cvetne lune ni najboljši film legendarnega režiserja, vendar je zagotovo eden njegovih boljših v zadnjih letih ter zagotovo eden boljših filmov tega leta. Na oskarjih bi se mu v močni konkurenci znala zgoditi usoda Irca, ki je prejel veliko nominacij, a na koncu ostal praznih rok. Vseeno upamo, da ga Akademija nagradi, saj si to nedvomno zasluži.
Film Morilci cvetne lune se trenutno predvaja v vseh večjih slovenskih kinematografih. Priporočali bi ga vsem ljubiteljem težkih biografskih dram in oboževalcem vrhunskih filmov, ki si želijo kdaj delati v filmski industriji.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Izjemna režija Scorseseja
- Izvrstne igralske predstave
- Vrhunska glasbena podlaga Robertsona
- Perfektna montaža, scenografija in kostumografija
- Pomembna zgodba v zgodovini človeštva
MINUSI
- Film je ZELO dolg
- Zgodba je predstavljena z vidika zločincev
