Recenzija: Megalopolis
“Veličastna sanjska polomija.”
-
- 18 novembra, 2024
- 13:14
Epska futuristična drama Megalopolis legendarnega režiserja Francisa Forda Coppole je rezultat njegovih več kot štiri desetletja dolgih sanj, da bi projekt o vzponu in padcu “novega” Rimskega kraljestva spravil na velika platna. Izredno osebni projekt režiserja, ki se ga že od nekdaj drži sloves umetnika, ki je večji od življenja, je Coppola večinoma financiral kar sam s prodajo vinogradov, na samem snemanju pa se je posluževal improvizacije in pogostih sprememb scenarija.
Težavne produkcije filmov Coppoli sicer niso tuje; spomnimo se samo snemanja mojstrovine Apokalipsa zdaj, ki je bilo zaznamovano z nenadno menjavo glavnega igralca, egocentričnimi izpadi Marlona Branda, obupnih vremenskih razmer na krajih snemanja in posledično tudi šepajočega režiserjevega zdravja, vendar pa so se ta tveganja na koncu Coppoli obrestovala, saj je ustvaril enega naboljših vojnih filmov vseh časov. In glede na dolgotrajno produkcijo filma Megalopolis bi tokrat pričakovali podoben rezultat, vendar temu žal ni tako; Coppolov distopični ep je ambiciozna in veličastna, vendar hkrati utrujajoča in zmedena polomija.
Film je postavljen v futuristično mesto Novi Rim, ki je zaznamovano z ideološkim rivalstvom med oportunističnim županom Franklynom Cicerom (Giancarlo Esposito) in vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino (Adam Driver). Slednji želi ustvariti distopično mesto, imenovano Megalopolis, ki bo Novi Rim peljalo v prihodnost, medtem ko Cicero vztraja pri ohranitvi obstoječih razmer, njuna tekmovalnost pa pride do vrhunca, ko se Cezar zaljubi v Cicerovo hči, medtem ko se njegov oče poroči s koristoljubno TV starleto Wow Platinum (Aubrey Plaza), ki se želi dokopati do Cezarjevih načrtov o gradnji Megalopolisa.
Film zelo očitno vleče vzporednice med sedanjim stanjem razklane Amerike in propadom zahodnega rimskega cesarstva, hkrati pa je Cezar zamišljen kot Coppolov alter ego oz. lik nerazumljenega genija, ki je vedno korak pred drugimi, vendar je ob tem pogosto šikaniran in utišan. Sliši se zelo pretenciozno, ker v resnici tudi je, vendar je to samo majhen delež težav, s katerimi se pričujoči film sooča; zgodba je nedodelana in brez fokusa (pogosto se zgodi, da se Coppola loti nekega zapleta, ki pa ga iznenada opusti), igralske predstave bizarno neprepričljive, vizualna podoba pa – glede na proračun – pogosto vprašljive kvalitete.
Megalopolis je moč ceniti zgolj z vidika tega, kar želi doseči. Film je poln ambicioznih idej in redkih trenutkov briljance, Coppolova režija je drzna in samozavestna, hkrati pa daje vtis, da vsaj režiser trdno verjame v to, kar prikazuje gledalcem, navkljub pogosto kilavim posebnim učinkom in pusti vizualni podobi pa film občasno postreže s tehnično izpiljenostjo, ki jo od filma s 140 – milijonskim proračunom pričakujemo. Ob vsem tem je moč razumeti, zakaj ima Coppolov film tudi močne zagovornike; v ponudbi vse bolj konvencionalne in predvidljive filmske ponudbe je osvežujoče videti nekaj, kar se ne podreja konvencijam in ostaja zvest viziji, pa četudi je ta slabo izražena. Se je pa vredno vprašati, če navdušenje nekaterih izhaja iz tega, da je film režiral Coppola in če bi bili isti ljudje enako prizanesljivi do filma, če bi nosil ime katerega manj znanega režiserja.
Megalopolis je film, ki ga je moč občudovati zgolj zaradi Coppolove drzne umetniške vizije in (pre)visokih ambicij, vendar pa to žal ni dovolj, da bi imel gledalec od vsega prikazanega kakšno korist. Bizarne lesene igralske predstave, nedodelan in prazen scenarij, utrujajoča pretencioznost in cel kup čudaškosti so preveč očitni kiksi, ob katerih je to, kdo se je pod film podpisal, docela nepomembno. Včasih pa si je treba priznati, da imajo še tako kultni režiserji “slab” dan in da ni nič narobe, če jih na to spomnimo.
Film Megalopolis si je moč ogledati v okviru festivala LIFFe, kasneje pa tudi na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Film poka od ambicioznosti
- Coppolova samozavestna režija
- Občasno zadovoljiva vizualna podoba
MINUSI
- Bizarne igralske predstave
- Nedodelana in dolgočasna zgodba
- Cel kup čudaških idej
Viri slik: New Yorker, Vanity Fair, Napovednik
