Recenzija: Klic v sili

“Smeh in kri v paradižu.”

Film Klic v sili (mimogrede; nekdo bi resno moral razmisliti o boljših prevodih naslovov filmov) je bil oglaševan kot vrnitev mojstra “teatralne groze” Sama Raimija k žanru grozljivk. To ne drži popolnoma; četudi Klic v sili vključuje elemente groze, se povečini odvija kot črnohumorni pustolovski triler, zatorej ne pričakujte krvavih ekscesov v stilu Raimijevih klasik Zlobni mrtveci ali Army of Darkness. Kljub temu se zdi, da boste režiserjevi oboževalci v filmu zelo uživali.

Zgodba je vsaj navidezno lenobno klišejska in se ponaša z zapletom, ki ga je moč najti v tisoč in eni romantični komediji o moškem in ženski, ki se sprva ne prenašata, potem pa ju ekstremna situacija prisili k temu, da njuno sovraštvo nadomesti ljubezen. Linda (Rachel McAdams) je nevrotična in osamljena uslužbenka, ki si obeta napredovanje, vendar ji tega novi šef, arogantni in samovšečni Bradley (Dylan O’Brien) odreče in tega nakloni njegovemu dobremu kolegu. Naključje nanese, da se Linda in Bradley skupaj odpravita na službeno potovanje, vendar letalo strmoglavi nad morjem in dvojica edina preživita nesrečo. Odplavi ju na tropski otok, kjer se začne njuna bitka za preživetje.

Glavna odliki Raimijevega filma sta njegovo spretno igranje z gledalčevimi pričakovanji ter skrb, da zgodba nikoli ne postane (preveč) predvidljiva. Film obenem dobro izkoristi razkošnost lokacije tropskega otoka in vzpostavi dobro konfliktno kemijo med osrednjima likoma, kjer je Linda skorajda strokovnjakinja za preživetje, Bradley pa je bolj ali manj cmerav strahopetec z napihnjenim egom. Za piko na i kratkočasnosti, ob kateri dve uri mineta v hipu, poskrbi tudi zelo posrečen črni humor, ki je ravno prav strupen, hkrati pa ne preveč politično nekorekten. Med prednostmi vemlja omeniti še zaključek, ko film (naposled) postane grozljivka in poskrbi za nekaj trenutkov pristne napetosti.

Napake filma so bolj odvisne od gledalčevega okusa: osrednja lika znata biti (verjetno namerno) precej zoprna, še posebej McAdamsova s svojo pogosto teatralno predstavo in močnim naslanjanjem na stereotipen lik “piflarke” z velikimi očali, staromodnim načinom oblačenja, cvilečim glasom in ekscentričnim obnašanjem. Nekateri gledalci bodo v njenem liku našli zoprno očarljivost, drugim pa bo preprosto zoprn. Kot je bilo že omenjeno na začetku, se film povečini odvija kot pustolovska komedija, zato je tudi stopnja napetosti in groze na zelo nizki ravni. Pravzaprav je vzdušje včasih že tako sproščeno, da se bo gledalec na več mestih vprašal, če se zgodba sploh namerava kam premakniti, kar je še posebej izrazito na sredini, kjer se večkat zdi, da film tava v krogu in ne ve, kaj bi sam s sabo.

Tisti, ki vam je blizu Raimijev pogosto zafrkantski, absurdni in samoironični stil, boste v Klicu v sili našli dovolj razlogov za neobremenjeno in krvavo zabavo, ki bo za dobri dve uri poslala vaše možgane na pašo. Mogoče bi si od končnega rezultata želeli več napetih in srhljivih trenutkov ter bolj zgoščeno zgodbo, ki bi glavnima junakoma dala kaj za početi, toda navkljub temu Raimi znova dokaže, da (še vedno) obvlada zabavati gledalca na njemu značilen način.

Film Klic v sili si je moč ogledati na rednem sporedu izbranih slovenskih kinematografov.

Ocena: 3/5