Recenzija: Kit
“Brutalna in ganljiva odiseja skozi stopnje samouničenja in odrešitve.”
-
- 2 februarja, 2023
- 5:00 dop
Filmi večnega filmskega provokatorja Darrena Aronofskyja so pogosto napolnjeni z liki, ki navkljub mnogim slabostim in pogosto že kar avtodestruktivnim nagonom krenejo na pota osebne odrešitve in želje po popravi krivic iz preteklosti. Najbolj zgovoren primer takšnega filma je mojstrovina Rokoborec (The Wrestler, 2008), s katero se je – za kratek čas – med igralsko elito vrnil veteran Mickey Rourke v vlogi osramočenega rokoborca, ki skuša med čakanjem na usodni srčni napad zgladiti spor z odtujeno hčerko. In kadar je govora o Rokoborcu se je skoraj nemogoče izogniti očitnim primerjavam s filmarjevim najnovejšim celovečercem Kit.
Film, posnet po istoimenski gledališki igri Samuela D. Hunterja, prikazuje nekaj dni v življenju osamljenega in morbidno debelega učitelja angleščine Charlija (Brendan Fraser), ki se po smrti svojega partnerja popolnoma zanemari in svojo bolečino zaduši s kroničnim prenajedanjem. Njegov edini stik z zunanjim svetom predstavlja simpatična medicinska sestra Liz (Hong Chau), ki ga naproša, naj si poišče zdravstveno pomoč, vendar jo zavrača, ker si je finančno ne more privoščiti. Ko postane jasno, da je Charlie tik pred usodno odpovedjo srca, skuša zadnje dneve izkoristiti za obnovitev odnosa z najstniško hčerko (Sadie Sink), ki ga močno prezira, saj jo je kot otroka zapustil.
Kot je že bilo omenjeno, je med filmoma Rokoborec in Kit mogoče potegniti cel kup vzporednic; v obeh filmih smo namreč priča psihološkemu portretu dveh posameznikov z močnimi avtodestruktivnimi tendencami, ki sta že zdavnaj potegnila križ čez svoje življenje in se skušata v času, ki jima je še ostal na razpolago, odkupiti za vse gorje, ki sta ga povzročila.
Edina opazna razlika je v njunih karakterjih; če je bil Rourkov rokoborec precej robusten in poklicu primerno agresiven, je Charlie bistveno bolj umirjen, poetičen in manj impulziven. Verjetno se zaradi tega lahko gledalec tudi lažje indentificira z njim. Zgodba pa še toliko bolj zadane v srce zaradi odlične glasbe in režiserjevjega prefinjenega občutka za emocionalnost, ki nikoli ne zapade v manipuliranje in osladnost.
Ker film žanrsko spada v podkategorijo t.i. karakternih dram, je njegov uspeh v veliki meri odvisen od igralskih predstav in ravno tukaj Kit najbolj zasije; presunljiva predstava glavnega igralca in “povratnika” Brendana Fraserja je hkrati tudi njegova življenjska vloga, v katero vlije vse, kar ima. Z izrazito obrazno mimko, čustveno barvo glasu ter gibanjem človeka, katerega telo postopoma ugaša, uspe Fraser zgodbi dodati prefinjene nianse tragičnosti, pristnih emocij in celo humorja. Da pa ne bomo krivični; nič slabša nista Chaujeva in Sinkova, ki s svojo ekspresivno prezenco poskrbita, da statično dogajanje ne postane dolgočasno.
Točka, na kateri se kritiki in občinstvo najbolj razhajajo, je v tem, da film tematiko prekomerne debelosti izrablja kot ceneno eksplotacijo (t.i. fat-shaming) in da se Aronofsky posmehljivo naslanja nad posamezniki s (pre)obilno težo. Na te kritike je moč odgovoriti z dvema argumentoma. Prvi je ta, da Aronofsky kot eden najbolj priznanih svetovnih filmarjev ni tako nepremišljen in neodgovoren, da bi posnel film, v katerem bi se odkrito posmehoval ljudem s preveliko težo.
Drugi pa je ta, da film ne pristaja na naivno sentimentalen prikaz debelosti, ampak to prikaže v, za koga sicer neobčutljivi, vendar hkrati kruto realistični luči. Z drugimi besedami; Kit zavoljo svoje občasne krutosti uspe v gledalcu premakniti mišljenje o tem, kako nevarno in do lastnega telesa neodgovorno je preobjedanje. In glede na to, da živimo v času, ko prekomerna debelost (še posebej pri mladostnikih) dobiva razsežnosti epidemije, se ogled filma, kot je Kit, zdi nujen.
Po mojem skromnem mnenju je Aronofsky eden redkih filmarjev, ki v svoji, skoraj četrt stoletja dolgi karieri, ni posnel slabega filma. Kit dokazuje, da mu še vedno ni zmanjkalo ustvarjalnega nagona in njegove značilne provokativne drže, s katero sicer vztrajno deli občinstvo in kritike. To pa je odlika prave filmske umetnosti.
Film Kit je v Sloveniji premiero doživel lani v okviru 33. festivala LIFFe, zdaj pa je tudi na rednem sporedu slovenskih kinodvoran. Priporočamo ga ljubiteljem filmskih adaptacij gledaliških iger in zahtevnejših psiholoških dram.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Življenjska predstava Brendana Fraserja
- Film postreže z ravno pravšnjo mero emocij kot krute iskrenosti
- Odlična glasba
- Neolepšan prikaz pogosto zamolčane problematike prenajedanja
MINUSI
- Nekateri občutljivejši gledalci bodo filmu očitali eksplotacijo debelosti (kar sicer še zdaleč ni namen filma)
Viri slik: Abc, Cinemablend, Cinemablend, IGN, Dexerto
