Recenzija: Jurski svet: Preporod

»Preživetje je pod vprašajem«

»Tu smo zaradi dinozavrov,« se je lahko slišalo na predpremieri, ki smo se je udeležili. Kdor je izrekel te besede, se je imel ob predvajanju filma Garetha Edwardsa najboljše med vsemi udeleženci. Če je bila zahteva le akcija in dinozavri, je film to z lahkoto dosegel in celo presegel. Če pa bi imel gledalec še kakšno dodatno zahtevo, pa ni nujno, da bo ta dosežena.

Po ogledu, čeprav je bilo jasno že prej, je jasno, da je Gareth Edwards pravi režiser za film o dinozavrih. V stilu njegovih filmov Godzila, Pošasti, Rogue One in Kreator se brezhibno znajde v svetu, ki so ga preplavila zgodovinska bitja. In čeprav je bila ena najboljših novic za franšizo Jurski svet ta, da bo scenarij spisal David Koepp, scenarist Jurskega parka in Izgubljenega sveta, se je ta izkazala za največjo težavo filma. Še posebej, ko so iskali režiserja, ki ne bi posegal v zgodbo in jo posnel brez vprašanj.

Tako nas zgodba, ki se dogaja pet let po Jurski svet: Prevlada – zdaj popolnoma nesmiselna zgodba –, popelje na otok, ki je bil namenjen raziskavam za park. Ekipa – sestavljajo jo plačanci Zora (Scarlett Johansson), Duncan (Mahershala Ali), Bobby (Ed Skrein), paleontolog dr. Henry Loomis (Jonathan Bailey) in farmacevtski mogotec Martin Krebs (Rupert Friend) – mora iz treh največjih bitij kopnega, vode in zraka pridobiti njihovo kri, da bi jo uporabili v revolucionarnem zdravilu za srčne bolezni. A zapuščeni park se izkaže za težjo nalogo, kot se sprva zdi.

Če bi se držali zgolj te osamljene zgodbe, bi film lažje prebrodil manjše težave v scenariju, ki jih predstavlja sekvenčno zastavljen potek. Tako pa je osnovni zgodbi dodana še družina, ki se na otoku znajde zaradi spodletenega jadranja čez Atlantik. Spielbergova pravila o franšizi so se pri zadnjih filmih večkrat izkazala za nepotrebno oviro in ne dokaz, da bo film uspešnejši. A ker je vsak v blagajne zlahka pospravil več kot milijardo dolarjev, je oporekanje brezpredmetno.

Jurski svet: Preporod je popoln film za požiranje kokic ob brezglavi akciji. Dinozavrov že vse od izvirnika nismo videli v tako živalski podobi. Ponovno so živali in ne pošasti, Edwards pa jih zna brez težav predstaviti v vsej veličini. V prvi vrsti je to film za ljubitelje dinozavrov. A ponovno, če le nimajo drugih zahtev.

Kot zapisano je največja težava filma njegova zgodba, ki še najbolj spominja na Jurski park 3, a izpeljana na bistveno višjem nivoju. Trudi se zapolniti luknjo, ki je v franšizi nastala po klavrnem zaključku trilogije Jurski svet, in pri tem bolj ali manj uspe, saj jo dodobra zakrpa. Franšiza živi naprej in četudi so besede Crichtonovega matematika Iana Malcolma, da bi moral včasih napredek izgubiti, še kako resnične, se ne bomo branili preusmeritve v kakovostnejšo smer.

Film je daleč od popolnega in zlahka ga je raztrgati, a na njegovo srečo ga je enostavno zlahka povzdigniti v višave. Za vsak prizor s tečnimi najstniki je tu prizor oboževanja gigantov prazgodovine in za vsak prizor naključja je tu osrednja igralska zasedba, ki je odličen napredek v primerjavi s prehodno trilogijo. Vsak bo našel nekaj zase, v dobrem in slabem.

Film se predvaja v slovenskih kinematografih.

Ocena 3/5