Recenzija: John Wick 4

»Dih jemajoča akcija na steroidih«

John Wick je že po prvih treh filmih spadal med legende akcijskega žanra. S četrtim filmom je ta status dokončno zacementiral in se lahko postavi ob bok Ethanu Huntu, Terminatorju in Johnu McClanu. John Wick 4 je najboljši film franšize, ki postavlja nove standarde v svojem žanru in dviga letvico na izredno visoko raven. Keanu Reeves se je s štirimi filmi zapisal v zgodovino industrije kot akcijska legenda. Prav vsak naslednji film v tem žanru bomo ocenjevali skozi prizmo ali je boljši ali slabši od John Wick 4. Upam si trditi, da jih bo velika večina končala v drugem košu.

Začetki zgodbe Johna Wicka segajo slabih deset let nazaj v leto 2014, ko smo dobili prvi film v franšizi. Keanu Reeves se je zdel svetlobna leta od vrhunca svoje kariere kot Neo v filmih Matrica in njegova kariera je imela krivuljo, ki je strmoglavljala. John Wick je zanj predstavljal skok nazaj v akcijski žanr in vlogi je podredil prav vse. S trdim delom je poosebljal glavni lik, zagotovo pa ni škodilo dejstvo, da je film odlično posnet s strani (takrat) režiserskega debitanta, bivšega koordinatorja kaskaderskih podvigov, Chada Stahelskega. Prvi film je hitro postal uspešnica in studio Lionsgate je zavohal priložnost za nastanek franšize.

Sledili sta dve nadaljevanji, ki sta poskrbeli za gradnjo lika, sveta ter akcije, ki je iz filma v film bolj nora. John Wick 4 je nadaljevanje tretjega filma in deluje kot akcija na steroidih. Dolg je kar 2 uri in 49 minut, vsebuje pa kar 14 akcijskih sekvenc. Ko se vam bo že zdelo, da vse skupaj ne more biti bolj impresivno, film stopnjuje, tako akcijo kot napetost, do vrelišča. Zaključek filma lahko brez dvoma že zdaj imenujemo za legendarnega in bo v prihodnjih letih zagotovo navdih vsem ustvarjalcem akcijskih filmov.

Zgodba četrtega filma ni pretirano zapletena. John Wick je na begu in se hkrati trudi maščevati Velikemu svetu, ki ga je izdal in pustil umreti. Vse skupaj deluje zelo Bondovsko, saj glavni lik prepotuje polovico sveta. Film začne v puščavi, kjer obišče Starešino, nato pa se odpravi na Japonsko k svojim zaveznikom. Pot ga kmalu zatem pripelje v Evropo, kjer se nekoliko dlje zadrži v Berlinu in predvsem Parizu, kjer se dogaja razplet filma.

Pohvaliti velja režijo Chada Stahelskega, ki briljantno izkoristi lepote mest v katerih se nahaja zgodba. Film večino časa spretno žonglira med žanroma akcije in neo-noir. Vrhunsko izkoristi dih jemajočo scenografijo legendarnih mest in fotografija slike je občasno absolutno fenomenalna. Stahelski za piko na i poskrbi za perfektno koreografijo akcijskih sekvenc, katere prav zato delujejo pristno in avtentično. Med njimi velja izpostaviti prizor iz ptičje perspektive, ki vas bo popeljal v vaše najljubše strelske videoigre. John Wick tokrat poleg pištole poseduje tudi z drugimi orožji, ki jih Reeves več kot očitno izvrstno obvlada.

Vidi se, da je bil proračun višji kot v filmih pred tem, a ustvarjalci to upravičijo. Akcijske sekvence so nore. Nekaj posebnega je videti akcijske prizore na tako eminentnih lokacijah, kot imamo možnost v tem filmu. Med številnimi je najbolj neverjetnih zadnjih 35 minut, kjer se Wick v Parizu ob Slavoloku zmage sooči s številnimi nasprotniki. Navadni smrtniki se najbrž niti ne zavedamo, kako zahtevno je bilo ta prizor sploh posneti, kaj šele na tako visoki ravni. Pika na i je vrhunec ob Baziliki Srca Jezusovega ob sončnem vzhodu, ki je navdih več kot očitno črpal iz legendarnih westernov.

Zelo dobra je tudi glasba, ki je mešanica zvokov, ki dvigujejo napetost, in modernih ritmov, ki odlično sovpadajo z akcijo na platnu. Na zelo simpatičen način so vključili izvirno zgodbo protagonista preko novega lika, G. Nihče, katerega »desna roka« je njegov pes. Ni nepomembno, da se je morilski pohod Wicka začel prav zaradi uboja njegovega psa.

Kljub vsem hvalospevom, film ni perfekten. Najbolj očitna stvar je zagotovo trajanje. Slabe tri ure je dandanes precej za akcijo, ki se premika od borbe do borbe. Marsikateri gledalec se bo na neki točki zasičil z akcijo. Film si občasno sicer vzame nekaj minut za predah, a zagotovo bi se dalo kakšno stvar skrajšati, da bi vse skupaj bilo gledalcu bolj prijazno.

Vsaka vrhunska akcija potrebuje odličnega antagonista. V tem primeru je ta čast pripadla Billu Skarsgårdu. Slednji igra prepotentno bogatega in bolestno povzpetniškega Marquisa. Težko rečemo, da parira Johnu Wicku. Zastrašujoča je predvsem njegova pojava, ne pa tudi intelekt. Vsekakor ga ne moremo postaviti v družbo Jokerja, Hansa Gruberja ali T-1000. Omeniti velja tudi robotsko dostavo dialoga Reevesa, ki je z vsakim filmom bolj »normalna«, zato mu tega ne moremo pretirano zameriti.

Izpostavili bi še zelo dobre igralske predstave stranskih likov. Laurence Fishburne je malo v filmu, a s svojo energijo in karizmo ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Najbolj pozitivno zagotovo izstopa Donnie Yen v vlogi Cainea. Slednji je slepi plačanec, ki ga Visoki svet prisili v dvoboj z Wickom. Njegovo igranje je zelo fizične narave, iz očitnih razlogov, a svoje delo opravi za čisto desetko. Enako lahko rečemo za Hiroyukija Sanado v vlogi Kodžija.

Lepo je videti tudi vključitev visoke umetnosti in arhitekture v film takega dosega. Like spremljamo v muzejih, palačah, cerkvah in na zgodovinsko pomembnih naravnih znamenitostih. Posledično, najbrž nehote, deluje tudi kot odlična promocija idiličnih lokacij, v prvi vrsti Pariza in Berlina.

Pogledano pod črto je četrti film franšize John Wick najboljši do zdaj. Vso dogajanje je na višjem nivoju kot prej, sam konec pa precej čustven. Tukaj so si ustvarjalci premeteno pustili odprte številne opcije.

Film John Wick 4 bi priporočali vsem ljubiteljem akcije ter navdušencem nad strelskimi videoigrami. Trenutno se predvaja v vseh kinematografih po svetu.

Ocena: 4/5