Recenzija: Jaz, rdeča panda

»Svež pogled na puberteto in odraščanje«

Turning Red oz. Jaz, rdeča panda je najnovejši film studia Pixar, ki prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v svet animacije. Režiserski debi mlade kitajsko-kanadske filmske ustvarjalke Domee Shi pozitivno izstopa v filmografiji Pixarja, saj poleg družinske note ponuja vpogled tudi v puberteto, odraščanje, tradicijo in kulturo.

Jaz, rdeča panda je prvi Pixarjev film, ki je režiran s strani ženske. Prav tako je prvič glavni lik azijskega porekla, in sicer 13-letna punca Mei. Domee Shi, mlada kitajsko-kanadska režiserka in scenaristka, je studiu pogumno predstavila svojo idejo in dobila možnost njene uresničitve. Končni izdelek je zelo svež film, kakšnega izpod okrilja Pixarja še nismo videli. Tukaj se lepo vidi, da obstaja veliko dobrih zgodb, le pravim ljudem je potrebno dati možnost, da jih realizirajo.

Film govori o mladi Mei, ki se ji dogaja precej nenavadna nevšečnost. Kadar se vznemiri, se spremeni v veliko rdečo pando. To zanjo seveda pomeni konec sveta, saj je ravno v letih, ko odrašča, zato jo dokaj hitro vznemiri že najmanjša malenkost, pa najsibo to mama, sošolci, fantje ali najljubša glasbena skupina 4*Town.

Jaz, rdeča panda ima fenomenalno animacijo, ki je posledica zajetnega proračuna in vedno večjega napredka tehnologije. Izpostaviti velja prizor pripravljanja hrane očeta Jina, kjer se za trenutek zdi, da ne gledamo animiranega filma, temveč igrano verzijo. Netipično za animirane filme, a v tem primeru vsekakor deluje, je tudi podiranje četrtega zidu. Protagonistka filma nas na ta način velikokrat direktno naslavlja, kar gledalca dodatno animira pri ogledu.

Zgodba je z naskokom najboljši del filma, kot je to že praksa pri filmih Pixarja, saj je zelo unikatna in edinstvena. Osredotoča se na puberteto, družinske odnose in tradicionalno vzgojo. Rdeča panda je v veliki meri metafora za odraščanje. Film vrhunsko predstavi azijsko mentaliteto kot tudi mentaliteto priseljencev, v tem primeru iz Kitajske v Toronto, ter družinske vrednote, ki se prenašajo iz roda v rod. Nagovarja mlade ljudi v osnovni šoli in njihove bližnje, kar je hkrati plus in minus.

Izpostaviti velja tudi odlične pesmi. Fikcijska glasbena skupina 4*Town, katere velika oboževalka je tudi Mei, je novodobni ekvivalent Backstreet Boysev ali BTS. Vse pesmi v filmu sta spisala in uglasbila Billie Eilish in njen brat Finneas, celotno glasbeno spremljavo filma pa je sestavil izvrstni Ludwig Göransson.

Montaža filma je zelo hitra, s številnimi rezi in skoki iz kadra v kader, saj režiserka ne želi izgubljati preveč časa s predstavitvijo likov. Vse nam dobesedno pove glavna protagonistka, film pa to vizualno izvrstno podpre, tako da nam je po nekaj minutah jasno vse o tem koga gledamo in kam je zgodba postavljena.

Edini minus filma je najbrž to, da ni nujno narejen za širok krog ljudi. Osredotoča se predvsem na osnovnošolce, še toliko bolj punce, ki so v fazi prve menstruacije, prve zaljubljenosti in slepega oboževanja svoje najljubše glasbene skupine. Z drugimi besedami, pubertetnike in vse, ki imajo opravka z njimi. Kljub temu, nagovarja vse ljudi, sploh s svojim neposrednim zaključkom ob katerem se lahko zamisli prav vsak posameznik.

Film je zelo dober in vsekakor priporočamo njegov ogled vsem, ki imajo radi filme studia Pixar in filme o odraščanju. Meja bi bila 10 let. Mlajši ga namreč zagotovo ne bodo razumeli in bodo v nekaterih prizorih mogoče celo negativno stimulirani.

Pojdite v kino in si ga oglejte, trenutno ga predvaja večina slovenskih kinematografov.

Ocena: 4/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Izvrstna zgodba
  • Zelo dobra režija
  • Fenomenalna animacija
  • Dobra glasba

MINUSI

  • Specifična zgodba

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top