Recenzija: Indiana Jones in artefakt usode

Ko film sledi legendarnemu liku, ni pripomb, a je film sestavljen tudi iz drugih likov in dogodkov. Prav zavidanja vreden je trud velikih filmskih studijev, ki Fordove like med filmi, predvsem pa off-screen, spremeni do neprepoznavne mere. Edino, zaradi česar sta Han Solo in Indy še vedno fantastična, je igralec, ki stoji za njima. Četudi letom primerno utrujen in naveličan, je še en od ikoničnih likov v vrsti mnogih, ki so ga filmi penzionistično utrudili in spravili na mero povprečne človeškosti. Na njihovo srečo pa je Harrison Ford v zadnjih letih že skorajda bolj karizmatičen igralec, kot je bil prej. Seniorska ranljivost lahko mnoge spomni na njihovega očeta ali dedka – no, seveda tudi nase.

In v vsem tem je nekaj prisrčnega, kar bi prav lepo zaključilo s koncem, če jih ne bi takrat (dobesedno) »dobil po goflji«. Hkrati z njim to doleti tudi tiste pristne oboževalce franšize, ki so se oziroma se bodo ogleda lotili v manjšini. Če pa se ga po nekem čudežu lotijo, jih čaka razočaranje, saj film ne doseže ravni prvih treh filmov. Če preseže četrtega pa je že drugo vprašanje.

Artefakt usode je seveda Arhmedov mehanizem oziroma Antikitera, ki bi si že sama po sebi zaslužila Indiano Jonesa v polni formi. Ljubitelji zgodovine bodo sicer uživali, verjetno kar od začetka do konca, saj se predvsem v zadnji tretjini film dotika nečesa, kar filmski svet še ni videl. Vse to pač spada v tisti kontekst: »Ko je na ekranu Indiana, je film super.« Ko temu ni tako, imamo težavo.