Recenzija: Igrišča ne damo
“Mladostniški aktivizem na igrišču.”
-
- 11 septembra, 2024
- 19:00
Navkljub temu, da je v slovenskem filmskem prostoru mladinski film močno zastopan, se zdi, da je po drugi strani vedno znova napačno razumljen oz. se ga pogosto ne jemlje resno. Otroci in mladi so še vedno obravnavani kot nezahtevna publika, ki ne potrebuje veliko za dobro zabavo in potemtakem dobimo na pladnju zmazke kot so Gremo mi po svoje, ki ni zgolj na skoraj vseh ravneh slab film, ampak tudi vzoren primer mladinskega filma, ki podcenjuje svoje občinstvo. Tega pa za pustolovsko urbano dramo Igrišča ne damo, najnovejši celovečerec Klemna Dvornika, na srečo ne moremo reči.
Dvornikov film plove na valovih trenutno zelo aktualnega izpostavljanja pomembnosti družbenega aktivizma mladih; glavna junakinja filma je osamljena dvanajstletnica Alma, ki se z očetom preseli v novo sosesko sredi Ljubljane, kjer se med drugim nahaja igrišče za skejterje, ki pa bo kmalu postalo preteklost. Alma namreč izve, da bo gradbeno podjetje, v katerem je zaposlen njen oče, porušilo igrišče in na njem zgradilo parkirišče ze avtomobila. V želji, da bi se v soseski ohranila igrišče in zelenica z drevesi, Alma združi moči z vrstniki in ti imajo teden dni časa, da preprečijo rušenje njihovega igrišča.
Igrišča ne damo je na tehnični ravni povsem kompetenten izdelek; Dvorniku se pozna “filmska” kilometrina, zgodba je povečini dinamična in začinjena s trendovsko hip-hop glasbo, najbolj pohvale vredno pa je to, da film življenja mladih ljudi prikaže na iskren in duhovit način. Veliko zaslug za slednje ima predvsem prepričljiva igralska zasedba naturščikov, ki se vsi po vrsti dobro odrežejo, pa četudi sta zgolj Alma in njena vrstnica Luna edina lika, ki pustita globji vtis.
Dvornikov film obravnava ciljno občinstvo zelo resno in odgovorno, kar je sicer vredno pohvale, toda hkrati se zdi, da bi si lahko privoščil še več sproščenega vzdušja in predvsem humorja. Slednji sicer v filmu ni popolnoma odsoten, toda na več mestih v filmu je dogajanje – vsaj za žanr mladinskega filma – preveč resno in dramatično. Dober vtis pokvari tudi medel končni razplet, ki ponudi tako peresno lahko razrešitev konflikta, da se bo ob tem gledalec vprašal, zakaj se tega liki niso spomnili že prej.
Igrišča ne damo je sproščen, nepretenciozen in poučen izdelek, ki sicer ni brez napak in nerodnosti, vendar pa ga pokonci držijo prepričljive otroške igralske predstave in spoštljivo nagovarjanje mlade publike k temu, da starost ne bi smela biti ovira za uporniško dejanje, ki lahko spremeni svet na bolje. Hkrati pa ne bi škodilo, če bi si film ogledali tudi odrasli, ki uporniške geste mladih pogosto pospremijo s ciničnimi in škodoželjnimi komentarji, čeprav so nekoč tudi sami mladi in “neumni”.
Film Igrišča ne damo si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Simpatične predstave mladih igralcev
- Nekaj posrečenih duhovitih prizorov
- Pomembno sporočilo za gledalce vseh starosti
MINUSI
- Na trenutke prepočasno dogajanje
- Premalo humorja
- Neprepričljiv razplet
Viri slik: Spletna stran filma
