Recenzija: En in edini

“Kam je izginil trener?”

Športna psihološka srhljivka En in edini je bila premeteno oglaševana kot novi celovečerec Jordana Peela, enega od mojstrov moderne filmske grozljivke, ki je žanru prinesel ogromno svežine s kombinacijo elementov psihološkega trilerja, socialne drame in farsične groteske. V resnici je Peele pri pričujočem filmu prisoten zgolj kot producent in tudi kot očiten navdih režiserju in scenaristu Justinu Tippingu, ki pa – pričakovano – ne premore niti trohice “mentorjeve” iznajdljivosti, drznosti in satirične odrezavosti.

V filmu sledimo mlademu športniku Cameronu, ki že od malih nog sanja o karieri v ameriškem nogometu, na vrhuncu kariere pa ga doletita tako slaba kot dobra novica; najprej ga nekega večera nekdo napade in mu povzroči hud pretres možganov, zaradi česar mu grozi konec kariere, vendar pa ga v istem trenutku kontaktira njegov idol, nekdanji nogometni zvezdnik Isiah (Marlon Wayans), ki načrtuje upokojitev, pred tem pa bi še rad našel svojega naslednika. Isiah povabi Camerona na njegovo odmaknjeno posestvo in ga podvrže nekonvencionalnemu treningu, ki iz dneva v dan postaja vse bolj brutalen in smrtonosen.

Film se na papirju igra z precej ambicioznimi in zanimivi idejami; preko zgodbe o faustovski kupčiji med mladim igralcem in njegovim mentorjem se En in edini skuša dotakniti razbijanja mita o ameriškem nogometu, ki je v zavesti čezlužnikov že zdavnaj presegel status športne discipline in postal sinonim za religijo, za nekakšen športni Olimp, kjer igrišče postane bojišče za “prave moške”, igralci pa se spremenijo v gladiatorje. Vse to se sliši kot hvaležno gradivo za grozljivko, vendar pa je ves potencial zapravljen zaradi režiserjeve neizkušenosti, njegovega zatekanja v bebav osnovnošolski simbolizem ter nezmožnosti razvoja koherentne zgodbe, ki ne bi bila v neprestanem konfliktu s samim seboj.

Tipping se sicer na trenutke izkaže kot režiser, ki zmore sestaviti napet in strašljiv prizor, vendar takoj ko tega povežemo s preostankom dogajanja, trčimo ob film, ki brezciljno tava od ene ideje do druge, ne da bi si vzel čas in katero od njih tudi ustrezno razvil v kaj omembne vrednega. Filmu ne pomaga, da ima povečini zelo dolgočasne like, še najslabše jo odnese Wayans, ki se ne more odločiti, če bi igral resno ali se spakoval kot da bi jo popihal iz Filma, da te kap. Nasploh je En in edini film, je tako obremenjen z idejami in ambicijami, da zaradi tega zgodba in liki ne morejo dihati.

Če je treba filmu karkoli šteti v plus, je njegov zvit marketing, ki je zelo prefinjeno naplahtal gledalce, da je En in edini nova grozljivka Jordana Peela. Temu seveda ni tako; gre zgolj za neposrečeno imitacijo njegovih filmov, kjer pa izvirni simbolizem, večplasten družben komentar in predvsem napeto dogajanje nadomestijo bebavost, brezciljnost in dolgčas. Na kvalitetno športno grozljivko bo očitno še treba počakati.

Film En in edini si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 2/5