Recenzija: Elvis

»Austin Butler z življenjsko predstavo rešuje povprečen film«

Elvis je najnovejša biografska glasbena drama, ki govori o življenju kralja rokenrola Elvisa Presleya. Film je zelo ambiciozen, a svojega potenciala ne izkoristi v popolnosti. Rešuje ga izvenserijska predstava mladega Austina Butlerja v glavni vlogi, ki vam bo vzel dih kot Elvis. V filmu ima (pre)pomembno vlogo tudi Tom Hanks kot polkovnik Tom Parker, Elvisov menedžer. Film je vsekakor vreden ogleda, zato vas vabimo v kino.

Glasbene drame sodijo med filmske izdelke, ki relativno enostavno navdušijo filmske navdušence. Vsi imamo radi dobro glasbo in ko se filmski ustvarjalci odločijo pokloniti legendam, težko zgrešijo. Če ne drugo, jih rešuje vsaj vrhunska glasba umetnika, ki je v ospredju filma. Elvis v tem pogledu ni nič drugačen. Film z veliko ambicijo, ki ne doseže v popolnosti svojega potenciala, a je še vedno sprejemljiv poklon kralju rokenrola.

Elvis je biografska drama o Elvisu Presleyu. V glavni vlogi je mladi Austin Butler, ki več kot dostojno upodobi kralja rokenrola in je z naskokom najboljši del filma. Vidi se, da je naštudiral glas, obrazno in telesno mimiko ter lik Elvisa popolnoma prevzame. Pred kratkim je dejal, da je po snemanju trpel zaradi izčrpanosti in zdaj vidimo zakaj. Dal je res vse od sebe in to je brez dvoma igralska predstava o kateri bodo še dolgo govorili vsi.

Idejni vodja projekta je Baz Luhrmann, režiser, scenarist in producent, ki se že vrsto let trudi prikazati zgodbo Elvisa na velikem platnu. Zdaj mu je to končno uspelo, a je prav njegovo delo najbolj šibak del filma. Prva in verjetno največja napaka je, da je zgodba povedana skozi oči polkovnika Toma Parkerja, Elvisovega menedžerja. Slednjega precej solidno upodobi Tom Hanks in je glavni antagonist filma. Zelo bega odločitev, da so se odločili zgodbo glasbene legende povedati skozi oči človeka, ki ga je izkoriščal in kot kravo molzel do zadnjega diha.

Film se v svoji zgodbi predvsem osredotoča na odnos med Elvisom in njegovim menedžerjem ter sproti prikaže tudi njegov začetek, strm vzpon in kasnejši propad. Ne moremo se znebiti občutka, da bi film bolje deloval kot neposredna zgodba Elvisa in manj kot analiza poslovnega odnosa med njim in Parkerjem. Film resnično zaživi z nastopi Elvisa in prikazom norije, ki je vladala ob tem. Precej veliko vlogo ima tudi takratna politika in rasizem, ki je (in še vedno) vladal v ZDA.

Baz Luhrmann poskuša s kritičnimi očmi prikazati delovanje Parkerja, a se očitno ne zaveda, da sam počne isto. Za film z naslovom Elvis, je v njem premalo Elvisa in preveč Parkerja in postranskega šova, kjer režiser poskuša sebe prikazati kot vizionarja, pozabi pa na glavno komponento filma. S svojo režijo poskuša ustvariti šov, a pozablja, da je prav Elvis tisto, zakaj smo prišli na ogled filma. Austin Butler je kot Elvis sicer res konstantno v ospredju, a ga nikoli resnično ne spoznamo kot osebo.

Dialog je medel, neprepričljiv in pravzaprav skačemo od nastopa do nastopa, iz določenega obdobja ustvarjanja v drugega. Vse skupaj deluje zelo šolsko in prav nič drzno. Kjer pa se je Luhrmann odločil odstopati od normativov, pa je brcnil v temo. Film je tudi absolutno predolg, 2 uri in 39 je precej, tudi za največje ljubitelje filmov in glasbe.

Glasbeni nastopi so vsekakor z naskokom najboljši del filma. Film zelo dramatizira njegove začetke, a nas to v začetni fazi filma še ne zmoti preveč, saj smo veseli, da gledamo zgodbo enega največjih glasbenikov vseh časov. Austin Butler se je popolnoma spremenil v Elvisa, kar se še najbolj vidi prav v začetnih nastopih, kjer tudi sam poje. Če boste izbrskali stare nastope Elvisa, boste videli neverjetno podobnost, kar je največji možen kompliment igranju Butlerja.

Hanks, na drugi strani, je že skoraj preveč v tem filmu. Jasno je, da Butler še ni takšna svetovna zvezda in so morali k projektu pripeljati neko zveneče ime, a bolje bi bilo, da bi zaupali zvezdniški moči »znamke« Elvis in za vlogo Toma Parkerja izbrali kako manj znano ime, kateremu ne bi bilo potrebno podrediti zgodbe. Hanks sicer dobro opravlja vlogo antagonista, a se na nobeni točki ne moremo znebiti občutka, da gledamo Hanksa kako igra Parkerja in ne Parkerja samega. Butler, na drugi strani, je Elvis.

Zelo velja pohvaliti kostumografijo in masko ter ličenje. Ta oddelek je svoje delo opravil z odliko. Film lepo pričara obdobje 50-tih, 60-tih in 70-tih s svojim izrazitim stilom oblačenja Elvisa in njegovih bližnjih ter izvrstno masko, ki dobro uprizori različna obdobja Elvisovega ustvarjanja, obenem pa Hanksa spremeni v Parkerja, kar ni mačji kašelj.

Ustvarjalci so dejali, da želijo pričarati obdobje Elvisovega ustvarjanja, kar jim je vizualno dobro uspelo, a bega odločitev o tem, da v montažo glasbe vključijo moderne ritme izvajalcev kot so Doja Cat, Eminem in Denzel Curry. Njihova glasba je vsekakor dobra, a ni smiselna ob tem, ko gledamo Elvisa, kako se v roza Cadillacu pelje v črnsko četrt k B.B. Kingu.

Pohvaliti velja odločitev ustvarjalcev, da film končajo z arhivskimi posnetki Elvisa. Šele na samem koncu resnično začutimo lik v popolnosti in začnemo sočustvovati z njegovo zgodbo. To doda močno čustveno noto in morda nekoliko zabriše ostale pomanjkljivosti filma.

Film Elvis bi priporočali vsem, saj govori o enem največjih glasbenikov vseh časov, katerega zgodbo je vredno poznati. Trenutno se predvaja v vseh slovenskih in svetovnih kinematografih, zato si vzemite čas in si ga oglejte. Ne bo vam žal.

Ocena: 3/5