Recenzija: Duše otoka

»Tragikomična popolnost«

Se spomnite filma In Bruges oz. Morilca na Kolektiva režiserja Martina McDonagha? Skoraj vsa ekipa se je letos v stilu vrnila z novim filmom The Banshees of Inisherin oz. Duše otoka, poleg tega pa zasedbo še dodatno okrepila z ostalimi močnimi igralskimi imeni. Odgovor je tako na dlani: sledil je odličen končni izdelek in film Duše otoka je v tem trenutku v ožjem krogu favoritov za najboljši film na prihajajoči podelitvi oskarjev. McDonaghu je uspelo zgodbo, glede na prešnje filme, še nagraditi in fantastično prikazati kontrast v tragikomični pripovedi s pomočjo izjemnih igralskih vložkov.

Duše otoka govori o dveh prijateljih v osamljeni vasici na zahodu Irske. To takoj ugotovimo po samem dialogu in naglasu igralcev, kjer spoznamo Pádraica (Colin Farrell) in Colma (Brendan Gleeson). Njuno prijateljsko razmerje je postavljeno pod veliko vprašanje, saj se Colm nenadoma odloči, da ne želi več biti prijatelj od Pádraica, ki ga ta odločitev močno razburi. Hitro ugotovi, da je razlog za ta preobrat to, da Colm označi Pádraica, kot »dolgočasnega« in želi s preostalim časom ustvariti glasbeno zapuščino, ki se je bodo spomnili še dolgo po njegovi smrti. Pri vsem dogajanju so glavni aduti popolni igralski vložki, katere bi lahko gledali celi dan.

duše otoka padraic in colm

Colin Farrell, ki je trenutno prvi favorit za oskarja za igralca v glavni vlogi, je s svojo igro pokazal, za kako dragocenega igralca gre v filmski industriji, saj ni omejen zgolj na en lik, ampak se lahko spretno prilagodi. V filmih McDonagha in Ritchieja dobimo njegove najboljše filmske predstave in tukaj moramo izpostaviti njegovo dinamičnost, ki jo prikaže z obraznimi premiki in smešno trapastim dostavljanjem dialoga. Z njim se smejimo, jokamo in čutimo bolečino pri tem, ko ga zapušča prijatelj zaradi »neupravičenega« razloga. Na drugi strani, da lahko Farrell sploh stopi v žaromete, mora odlično delo opraviti tudi njegov prijatelj in boljše izbire kot Brendan Gleeson enostavno ni. McDonagh je že pri pisanju scenarija točno vedel na katere aduta bo stavil in katera igralca bosta v njegovi zgodbi v ospredju, zato je vse skupaj izvedeno brezhibno.

Za piko na i imamo poleg njiju tudi odličnega Barryja Keoghana, ki se počasi prebija v ospredje smetane filmske industrije. Njegov edinstven videz je odlična prednost, poleg neverjetnih igralskih vložkov, in v vlogi Dominica je dodana vrednost filma. Nazadnje moramo omeniti še Kerry Condon, ki igra Siobhán, sestro Pádraica, in vso dogajanje skupaj izredno učinkovito povezuje. Z njenim likom se tudi razvijejo številna vprašanja in svoja zgodba, ki je prijetni dodatek poleg glavnega dogajanja med Pádraicom in Colmom.

Živali so še ena točka, za katero McDonagh vedno poskrbi, saj jih z veseljem vključi v zgodbo in jim pripiše še večjo pomembnost kot nekaterim človeškim likom. To se lahko spomnimo že iz filma Sedem psihopatov in Shih Tzu (2012), sedaj pa je to odlično izpeljal z osličko Jenny in borderskim ovčarjem Sammyjem. Oba imata pomembno vlogo v filmu in anekdote povezane z njima, ki jih je Farrell zaupal na The Late Show with Stephen Colbert, so duhovite. Farrell ni imel sreče pri sodelovanju z živalmi, saj ga je Jenny med snemanjem brcnila v levo koleno, pes Sammy pa ga je slučajno med snemanjem rahlo ugriznil.

Če se vrnemo nazaj na prizorišče in vzdušje v samem filmu, ga moramo prav tako pohvaliti, saj gre za tehnično enega bolj popolnih filmov. Lokacija govori sama zase, široki kadri s pokrajino so zaradi tega naravnost idilični in pričarajo prijetno vzdušje. Produkcija vse skupaj dodatno dopolnjuje in nam takoj pove v kateri čas smo umeščeni. Tehnična izvedba je tako izpeljana na najvišjem nivoju, kar se da. Tudi glasbena spremljava film prijetno dopolnjuje in nadgrajuje.

collin farrell v banshees

Še najbolj pomemben element v sami zgodbi pa je njegovo kombiniranje med humornimi vložki in težkimi odločitvami, ki so mnogokrat tragično presenetljive. Film nagovarja veliko tematik, a najbolj so v ospredju smrt, eksistencializem in zapuščina. Prijateljstva zagotovo ne smemo pozabiti, saj je ključni del zgodbe, ampak vse skupaj se vrti okoli vprašanja, »kaj je smisel življenja?« Za mnoge je odgovor biti zadovoljen in srečen, a mnogi imajo različno definicijo, kako do tega priti. Colm vidi več vrednosti v tem, da ohrani zapuščino, ki bo povezana z njegovim imenom in se ga bodo spomnili tudi po njegovi smrti. Pádraic je manj »zahteven« in enostavno hoče svoje dni preživeti v družbi svojih prijateljev oziroma specifično enega prijatelja v gostilni ob vrču piva. Ne moti ga to, da pogovor teče o istih tematikah, ampak mu je dovolj zgolj njegova družba. Seveda ni eno ali drugo mišljenje pravilno, a Duše otoka nam s tem postavi zanimiva vprašanja, na katera ni pravega odgovora ter pred nas postavi eksistencialne ideje.

Duše Otoka ni samo film, ampak od njega lahko pričakujete vse najboljše, če se mu popolnoma prepustite. Izziva nas z zanimivimi tematikami in vprašanji ter nam z zabavnimi igralskimi predstavami prikaže edinstveno zgodbo. Vse to pa se dogaja na prekrasni lokaciji, ki jo dodatno izpopolnjuje tehnična izpiljenost.

Film je na voljo v vseh večjih kinematografih in ogled močno priporočamo, saj se bo potegoval za številne nagrade na letošnji podelitvi oskarjev. Domov bo zagotovo odnesel več kot enega.

Ocena: 5/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Fantastični igralski vložki
  • Tehnična izpiljenost
  • Idilična lokacija
  • Specifičen humor McDonagha
  • Sporočilo filma

MINUSI

  • Absurdnost zgodbe lahko koga odvrne

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih