Recenzija: Dune: Peščeni planet, 2. del

»Epska adaptacija legendarne knjige«

Dune: Peščeni planet, 2. del je zavzel slovenske in svetovne kinematografe! V teh dneh se je praktično nemogoče izogniti pogovoru o filmu, ki je tudi v naših očeh veljal za najbolj pričakovanega v letu 2024. Legendarni roman Franka Herberta si je zaslužil vrhunsko filmsko adaptacijo. Prvi film je postavil odlične temelje, a največjo težo zgodbe nosi drugi del, zato so bila pričakovanja pred drugim filmom ekstremno visoka. Po ogledu lahko zadihamo s polnimi pljuči, saj film dostavi vse kar smo si želeli in še več. Denis Villeneuve je uspel na veliko platno kvalitetno preslikati eno največjih knjižnih zgodb vseh časov in s tem potrdil status generacijskega filmarja.

V modernem Hollywoodu se (pre)pogosto dogaja, da se umetno ustvarja pomp pred premierami velikih naslovov, ki nato ne dostavijo ogleda vredne vsebine in pustijo razočarane gruče ljudi. Dune: Peščeni planet, 2. del ni eden od teh filmov. Ravno nasprotno. Tri leta smo čakali premiero drugega filma in s tem so tudi pričakovanja zgolj rasla in rasla. Film je perfektna adaptacija knjige, ki bo zadovoljila tako laike kot knjižne fanatike ter vse vmes.

Kanadski režiser Denis Villeneuve v svoji filmografiji nima slabega filma. Dune: Peščeni planet, 2. del je (trenutno) najbrž njegov magnum opus. Težko rečemo, da je do danes dostavil film na višjem nivoju, saj nam je tokrat pripravil vizualno poslastico najširših razsežnosti. Iz rokava je potegnil vse adute in rezultati so dih jemajoči. Dune: peščeni planet, 2. del je v trenutku postal kandidat za film leta 2024.

Timothée Chalamet z razlogom velja za enega najboljših mladih igralcev na svetu in v drugem filmu to fenomenalno pokaže. Zgodba se nadaljuje takoj po koncu prvega filma in se osredotoča na Paulovo vključitev med Fremene ter postopno spoznanje, da je v njihovih očeh Lisan al Gaib oz. mesija. Transformacija lika Paula je ena ključnih stvari in Villeneuve je uspel odlično prikazati obe njegovi plati – od mladega, dobrosrčnega plemiča do neizprosnega in brutalnega vodje. Chalamet velikokrat brez besed, zgolj s svojo obrazno mimiko, gledalca spusti v svoje misli in v svoj interni boj. Frank Herbert je vedno ponavljal, da Paul ni enolično dober, temveč ima v sebi tako dobro kot slabo. Drugi film predvsem v razpletu to imenitno pokaže in gledalca pusti v precepu ali zanj navijati ali ne.

Zendaya je v vlogi Chani vsekakor srce filma. Popolnoma je predana svojemu ljudstvu in hote ali nehote v Paulu prav tako vidi nekaj posebnega, četudi ne verjame v odrešenika. Med njima se splete pristna ljubezen, ki je velikokrat na preizkušnji. Nikdar bolj kot ob samem koncu filma in prav ta del je Villeneuve najbolj očitno spremenil glede na knjigo. S tem si je pustil priprta vrata za morebitno trilogijo, če bi studio Warner Bros. to odobril in s tem uresničil njegovo željo. Če se to ne zgodi, ima film še vedno odličen konec in lahko stoji sam zase.

Od tako imenitne igralske zasedbe bi težko pričakovali kaj drugega kot odlično igro. Točno to tudi dobimo. Ni niti enega šibkega člena. Austin Butler je v vlogi Feyda-Rauthe Harkonnena nepozaben. Rebecca Ferguson v vlogi Jessice oz. častitljive mati izvrstno pokaže svoje ambicije in na koncu filma tudi svoj napuh. Javier Bardem pooseblja vse verske fundamentaliste, ki slepo verjamejo v to, da obstaja odrešenik, ki jih bo nekega dne popeljal v raj. Léa Seydoux je pridobitev za vsak film. Tudi Florence Pugh in Christopher Walken sta v svojih vlogah, četudi zgolj za nekaj prizorov, odlična.

Mogoče bo koga zmotilo, da je prva polovica filma precej počasna. Villeneuve se je v tem pogledu očitno zgledoval po svojem dobrem prijatelju Christopherju Nolanu, ki je zgodbi o Oppenheimerju namenil tri ure in žanje neverjetne uspehe. Villeneuve se je ustavil pri dveh urah in 45 minutah in si vzel veliko časa, da čim bolj avtentično gledalca popelje v puščavo Arrakis ter postopoma predstavlja nove like in gradi konflikt, ki na koncu prerase v sveto vojno. Dogajanje smiselno razbija s tem, da nas občasno spusti med štiri stene, kjer se dogajajo pogovori na najvišjih položajih, ali pa se poslužuje akcije, ki je tehnično dovršena do popolnosti.

Film znova spremlja epska glasba Hansa Zimmerja, ki je tokrat šel še korak naprej. Ohranil je zvok prvega filma, a ga nadgradil do te mere, da bi tudi z zaprtimi očmi v trenutku vedeli ali spremljamo Paula in Fremene ali Harkonnene. Montaža slike in zvoka sta na najvišjem možnem nivoju. Tudi kostumografija, scenografija ter maska in ličenje so naredili korak naprej v primerjavi s prvim filmom. Vizualni učinki so verjetno najboljši v katerem koli ZF filmu zadnjih nekaj let.

Najbolj impresivna je fotografija slike. Villeneuve je film posnel z IMAX kamero za največje možno platno. Tako dobimo edinstven vpogled v prostrano puščavo Arrakisa in njene sipine, kot tudi bližnje kadre igralcev, kjer z obrazno mimiko komunicirajo interni boj. Tudi medplanetarno dogajanje je predstavljeno na učinkovit način, da gledalec hitro dojame razsežnosti dogajanja. Brez najmanjšega dvoma je to eden najlepše posnetih filmov vseh časov.

Film se, tako kot knjiga, dotika številnih tematik. Najbolj očitna je zagotovo tematika mesije oz. odrešenika in religije. Ljudje so pripravljeni svojemu preroku slediti tudi v smrt, kar se v današnjem svetu še kako odraža predvsem na bližnjem Vzhodu. To je svojevrstna moč, ki je lahko v rokah slabega človeka izredno orožje. Skozi desetletja se dogajajo vojne v imenu religije in film dobro prikaže, kako hitro lahko pride do tega. Ponovno je izpostavljen problem kolonializacije, proti čemur se borijo Fremeni, ki želijo ohraniti svoj planet. Ljubezen igra pomembno vlogo, dokler na plano ne stopi vprašanje nasledstva in plemstva. Ne gre pa spregledati niti stricev oz. tet iz ozadja, ki kreirajo realnost vsakdana in tudi z najvišjimi plemiči manipulirajo kot z lutkami.

Je to najboljša ZF filmska adaptacija po trilogiji Gospodarja prstanov? Najbrž je. Je preuranjeno trditi, da smo že v februarju dobili film leta? Sploh ne. Dune: peščeni planet, 2. del je letvico postavil tako visoko, da se zdi nedosegljiva za vse filme, ki letos še načrtujejo svoj izid. Greh bi si bilo ta film ogledati drugače kot v kinu, na največjem možnem platnu z najboljšim možnim ozvočenjem.

Dune: Peščeni planet, 2. del je na voljo za ogled v vseh svetovnih kinematografih. Priporočamo ga prav vsem, saj je v naših očeh eden od filmov leta 2024.

Ocena: 5/5