Recenzija: Doba Armagedona
“Ganljiv družinski portret ameriških sanj.”
-
- 17 novembra, 2022
- 12:00 pop
Očitno v karieri marsikaterega režiserja pride čas, ko ta posname svoj avtobiografski potret mladostniškega odraščanja. Letos sta se tega podviga lotila kar dva priznana režiserja; Steven Spielberg s prihajajočo dramo Fabelmanovi, pred njim pa še James Gray, ki je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu predstavil svoj najbolj osebni projekt v karieri, Doba Armagedona.
Film je postavljen v začetek 80. let v newyorško sosesko Queens; v ozračju je moč čutiti rasne napetosti ter vse bolj jasno začrtane razlike med družbenimi razredi, za favorita na prihajajoči predsedniških volitvah pa velja republikanec Ronald Reagan, kar mnoge navdaja z dvomi za obetavno prihodnost naroda. Sredi tega napetega političnega vrelišča se znajde tudi družina Graff, ki skuša ujeti svoj košček ameriških sanj, čeprav se ob tem sooča z mnogimi ovirami. Glavni junak filma je deček Paul (Banks Repeta), ki se v šoli spoprijatelji z uporniškim in šikaniranim temnopoltim vrstnikom, hkrati pa ima globok prijateljski odnos s svojim modrim dedkom (Anthony Hopkins), medtem ko ga oče in mati (Jeremy Strong in Anne Hatheway) s svojo pogosto neodločno vzgojo spravljata ob živce.
Čeprav je Doba Armagedona zaznamovana s političnim ozračjem, bi bilo krivično trditi, da gre za političen film oz. film, ki bi gledalcu vsiljeval kakršnekoli družbene ali politične komentarje. V prvi vrsti gre za grenko-sladko pripoved o odraščanju občutljivega dečka, ki poskuša razumeti svet okoli sebe, četudi ob tem trči ob mnogo več vprašanj kot odgovorov. Gray resda občasno na subtilne načine potegne neizogibne vzporednice s trenutno vročo politično klimo v Ameriki (med drugim se tudi obregne od nekdanjega predsednika Trumpa, katerega družinski klan je imel že v 80. letih na razpolago ogromno družbenega monopola), toda ti trenutki so pogosto podvrženi tisti zgodbi, ki jo Gray želi povedati; zgodbi o mlajšem sebi, ki v dobi odraščanja krene na težavna pota iskanja potrditve in identitete.
Film najbolj zasije v trenutkih, ko se Paul prepusti pogovorom s svojim dedkom (znova fenomenalni Hopkins, ki navkljub letom ostaja v vrhunski formi), saj so ravno njuni dialogi obarvani z ravno pravšnjo mero sentimentalnosti kot tudi trpkega realizma, še posebej, ko dedek fanta sooči s trdim bojem, ki so ga morali prestati njegovi predniki ob prihodu v Ameriko, obljubljeno deželo sanj. Druga pomembna plat zgodbe pa je tudi dečkovo prijateljevanje s temnopoltim vrstnikom, preko katerega Gray znova na subtilen način izpostavi rasne napetosti v Ameriki v 80. letih in da si npr. policijsko nasilje in rasizem že vrsto let hodita z roko v roki.
Uspeh filma je moč pripisati prepričljivi obuditvi duha enega najbolj politično in družbenih zapletenih obdobij v ameriški zgodovini, hkrati pa odlični igralski zasedbi, kjer je težko najti kakršnokoli pripombo. Novinec Repeta se v glavni vlogi odlično znajde, o vedno odličnem igralskem veteranu Hopkinsu ne bomo izgubljali besed, svoj delež emocij pa k filmu prispevata tudi nič slabša Strong in Hathawayjeva. Kot zanimivost; v epizodni vlogi se pojavi tudi Jessica Chastain in sicer kot Maryanne Trump, hčerka Freda Trumpa, vplivnega poslovneža, politika in očeta bodočega predsednika Donalda Trumpa.
Navkljub mnogim močnim platem pa ima Doba Armagedona eno šibkost, za katero film ni kriv sam in se z njo Gray najverjetneje niti ni obremenjeval; v osnovi gre namreč še za eno od številnih nostalgičnih zgodb o odraščanju, ki ne prinašajo nobenih prelomnih oz. pretresljivih moralnih naukov. Lahko bi celo rekli, da je Grayjev film precej konvencionalen oz. skorajda staromoden in da hodi po poteh, ki jih prehodi praktično vsaka grenko-sladka nostalgična drama.
A kot že rečeno; odkrivanje tople vode tokrat ni bilo v režiserjevi domeni, saj je v prvi vrsti želel ustvariti intimen in iskren portret obdobja lastnega odraščanja, pri tem pa navkljub močni prisotnosti emocij nikoli ne zapade v sentimentalnost ali nadležno nostalgično vzdihovanje za časi, ki se ne bodo nikoli več vrnili.
Doba Armagedona je topla, duhovita in občasno odrezava drama o obdobju, ki je bilo hkrati prelomno za Ameriko kot tudi za glavnega junaka; prva se sooča s prihodom nove konzervativne politične struje na oblast, drugi pa skuša v tem kaosu najti drobne trenutke sreče in hrepenenja.
Film Doba Armagedona si je moč ogledati v številnih slovenskih kinih, priporočamo pa ga vsem ljubiteljem grenko-sladkih pripovedi o odraščanju.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlične igralske predstave
- Čustven, vendar nesentimentalen in iskren prikaz odraščanja v politično napetih časih
- Subtilno izpostavljanje družbenega in političnega komentarja
- Film se uspešno izogne patetičnemu zatekanju v nostalgijo
MINUSI
- Predvidljiva zgodba brez pretresljivih moralnih naukov
- Nekatere gledalce bi znalo zmotiti vlečenje vzporednic z aktualno politično klimo v Ameriki
Viri slik: IMDB, Cineplexx, Next Best Picture
