Recenzija: Črni telefon
»POZOR: Črni kombi«
-
- 28 junija, 2022
- 10:00 dop
Črni telefon oz. The Black Phone je nova grozljivka, katera nosi podnaslov “nikoli ne govori z neznanci”. Na čelu filma je Ethan Hawke, ki igra psihopatskega morilca Grabeža. Film je bil upodobljen za filmska platna po kratki zgodbi avtorja Joeja Hilla, projekt pa je prevzel režiser prvega filma Dr. Strange, Scott Derrickson, ki je prepustil naslednji Marvelov projekt drugemu režiserju, da se je lahko posvetil Črnemu telefonu.
Videti je, da je bila to odlična odločitev, saj je The Black Phone, če odštejemo par klišejev, odlična grozljivka oziroma bolj psihološki triler, ki nas od samega začetka nervozno pripravlja na naslednje dogodke. V njem sta najbolj v ospredju Finney (Mason Thames) in Gwen (Madeleine McGraw), ki kot mlajša igralca vrhunsko opravita svoje delo. Po številnih ugrabitvah Grabež uspe ujeti tudi Finneyja in tako se začne misija, kako pobegniti iz kleti. Pri tem je pomembna tudi njegova sestra, s katero imata odlično razmerje, ona pa preko sanj lahko vidi ugrabitve serijskega morilca, a le delčke.
Pri tako enostavni zasnovi bi si mislili, da že vemo, kako bo film potekal in se zakjučil, a nam režiser vseskozi ponuja nekaj presenečenj, ki so nujna, da lahko film izpostavimo kot enega boljših v svojem žanru. Znanstvenofantastični pridih s telefonom, njegov namen in razplet je idealno izpeljan. Režiser je veliko navdiha črpal tudi iz drugih znanih grozljivk, saj se pri balonih spomnimo na Tisto (2017) in z nadnaravno močjo na Doktorja Sleepa (2019) ali Izžarevanje (1980). Večkrat pa je omenjen tudi Teksaški pokol z motorko (1974), kot ‘najboljši film’, ki si ga glavni lik mora ogledati. Boljše bi lahko predstavili motive morilca, a v resnici je velikokrat razlog, da ga enostavno ni in to počnejo iz osebnega zadovoljstva, zato tega ustvarjalcem ne moremo precej očitati.
Eden boljših elementov filma je montaža, saj nenehno skačemo iz prijetnih prizorov v bolj mizerne in temačne. Hitro se slika iz kontrastno svetlih barv spremeni v temne in spremlja jo grozljiva glasba. Še posebej na samem začetku, pri ugrabitvi prvega otroka, je to bil odličen kazalnik tempa filma in dobra napoved, kaj lahko od njega pričakujemo. Glasba sicer do neke točke ni bila precej posebna, a tudi za to je kasneje režiser poskrbel, ko je potegnil svojega asa iz rokava. Pink Floydov “On The Run” je pred samim vrhom filma popolna češnja na vrhu za grajenje napetosti.
Največji težavi filma sta izredno neumni policisti in repeticija. Policisti so morali v manjši soseski poiskati črni kombi, ki ga najbrž sam morilec ni mogel skriti do te mere, da bi ga enostavno zgrešili. Tudi takrat, ko se oglasijo pri njih in srečajo brata, ki se obnaša izredno nenavadno ter želi pomagati pri raziskavi, ne razmislijo, da bi mogoče lahko bil storilec ravno ta. Prej nasprotno, ko vidijo drogo, so mnenja da je nesposoben, kar mogoče ni najboljši razlog, zakaj ne bi še bolj podrobno preverili hiše.
Repeticija je druga težava, ki sicer ni preveč moteča, saj gre za sorazmerno kratek film, a večkrat gremo skozi iste predvidljive prizore. Ti se lahko komu vlečejo in gledalci lahko dobijo občutek, da ne prejemajo novih informacij, kar lahko povzroči nestrpnost, a vseeno so vse ugrabitve pomembne za zaključek zgodbe, zato tega ne bi nujno negativno izpostavili.
Črni telefon je film, ki bi ga zagotovo priporočali vsem, saj žanr grozljivk redko postreže s kvalitetnimi koherentnimi zgodbami, dobrimi glavni liki in peščico klišejev. Trenutno si ga še imate možnost ogledati v kinu, zato bi vam to močno priporočali.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Tranzicije in filmska montaža
- Uporaba drugih grozljivk kot navdih
- Nepričakovan razplet
- Vključena glasba On the Run pred vrhom filma
- Uspešno izpeljana zanimiva zasnova
MINUSI
- Izredno neumni policisti
- Repeticija na začetku
