Recenzija: Črni Adam

“Vznemirljiv akcijski spektakel brez duše.”

Znotraj  izredno priljubljenega žanra superherojskih filmov je pozornost vse bolj namenjena tudi t.i. anti-herojem, ki ne sledijo jasnemu moralnemu kompasu in katerih dejanja pogosto stopajo na meji med pravičnostno in nesprejemljivostjo. Črni Adam, zlobno božanstvo iz DC-jevih stripov, vsekakor spada v to kategorijo, zato je bil njegov prvi igrani film pospremljen z radovednostjo in pričakovanji, da bo v supeherojski žanr prinesel nekaj svežine.

Film se odvija v Kahndaqu, futuristični različici Egipta, in sledi legendi o mladem sužnju Adamu, ki je več kot 5.000 let zaprt v zemeljski grobnici, vendar pa po spletu (ne)srečnih okoliščin uspe pobegniti in s svojimi nadnaravnimi očmi napovedati vojno modernemu svetu. Adamu (Dwayne Johnson) je medtem na sledi Društvo pravice, ki skuša zaustaviti njegovo uničevalno moč, v pregon pa se vpleteta tudi vlomilka Adrianna (Sarah Shahi) in njen sin Amon (Bodhi Sabongui). 

Filmi o antiherojih so pri gledalcih priljubljeni iz preprostega razloga; zaradi meglenega moralnega kompasa so njihova dejanja nepredvidljiva in pogosto sporna in zdi se, da se film Črni Adam tega zaveda v prvi polovici, ko naslovnemu liku prepušča – za žanr superherojski filmov – presenetljivo brutalna  obračunavanja z nasprotniki. Filmu je v veliko pomoč tudi večno karizmatični Johnson v glavni vlogi, ki s hladnokrvno odločnostjo maršira skozi uničenje, temačnost dogajanja pa je pogosto prekinjena z duhovitimi dialogi in posrečenimi šalami.

Žal pa je to tudi vse, kar je v pričujočem filmu vredno omembe. Zgodba je obupno klišejska, formulaična in povedana skozi serijo izredno dolgočasnih monologov, v drugi polovici pa se vsebina popolnoma podredi vizualno razkošnemu spektaklu, kateremu pa manjka duša. Od supeherojskih filmov resda ne pričakujemo globoke in kompleksne vsebine, toda Črni Adam ne ponudi ničesar, kar bi gledalca čustveno vezalo na dogajanje. Vse, kar film pušča za seboj, je zmešnjava posebnih učinkov, eksplozij, zlomljenih kosti in porušenih stavb. In četudi naslovni lik in nekateri člani Društva pravice (še posebej Dr. Usoda, ki ga odigra veteran Pierce Brosnan) dobijo nekaj minut, da se gledalcu vtisnejo v spomin, so preostali liki bodisi močno pozabljivi ali strašansko nadležni. 

Še slabše jo odnese zlikovec, ki se iznenada pojavi šele v zadnji tretjini filma in pričakovano ne pusti nobenega vtisa. Zdi se, kot da so se ustvarjalci filma med serviranjem tega akcijskega cirkusa spomnili, da mora superherojski film po pravilu imeti hudobca in so tega na hitro stlačili v zgodbo, čeprav bi bilo popolnoma vseeno, če bi v njem bil prisoten ali ne. Do tedaj pa je tudi Adam spremenjen v izrazito pozitiven lik, njegovi morilski pohodi ter neobvladljiva jeza pa so v filmu preprosto odpravljena kot slaba šala. 

Črni Adam ni ne dober, ne slab superherojski film; je vznemirljiv, naspidiran, občasno duhovit in bombastičen spektakel, ob katerem je treba obvezno izklopiti možgane. Težava je zgolj v tem, da je vse več supeherojskih filmov takšnih in da takšni produkti, kot je Črni Adam, dotičnemu žanru ne delajo nobene usluge. In ko se bo horda oboževalcev stripov naslednjič zmrdovala zaradi Scorsesejevih upravičenih pripomb o superherojskih filmih, ji pred nos postavite Črnega Adama

Črni Adam se predvaja v vseh večjih komercialnih kinematografih v Sloveniji. Priporočali bi ga vsem ljubiteljem superherojskih pustolovščin.

Ocena 3/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Simpatični igralski predstavi Johnsona in Brosnana
  • Vznemirljivi akcijski prizori
  • Nekatere posrečene šale

MINUSI

  • Prazna in nezanimiva zgodba
  • Obupen zlikovec
  • Nadležni stranski liki
  • Pretirano zanašanje na akcijo in posebne učinke

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top