Recenzija: Chuckovo življenje

»Pleši, da ne bo prepozno!«

Režiser Mike Flanagan je verjetno poznano ime oboževalcev groze, saj se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eden najbolj plodovitih in unikatnih mojstrov filmskih grozljivk, ki so pustile pečat tako na velikih kot malih zaslonih. Filmi kot so Oculus, Hush in Doktor Sleep ter miniserije The Haunting of Hill House, Midnight Mass in The Fall of House of Usher so že pridobile oznako kultnega, kar ni presenetljivo; Flanagan je bil že od nekdaj mojster prepletanja groze in emocionalnega, pri tem pa ni ne lenobno predvidljiv ali prisiljeno sentimentalen.

Njegov najnovejši celovečerec Chuckovo življenje, posnet po istoimenski noveli Stephena Kinga, predstavlja Flanaganov odmik od žanra grozljivk, saj imamo tokrat opravka s poetično fantazijsko dramo na temo minljivosti, izgubljenih priložnosti in iskanja identitete. Film se odvija v obratnem zaporedju in spremlja življenje naslovnega lika od njegove smrti zaradi možganskega tumorja pri komaj 39. letih pa vse do otroštva, ko po smrti staršev pristane v oskrbi svojih babice in dedka, hkrati pa spoznava veliko ljubezen do plesa, za katero pa v svetu, kjer se vse vrti okoli številk in znanosti, ni veliko posluha.

Chuckovo življenje vključuje ogromno adutov, ki ga uvršča med najboljše filme lanskega / letošnjega leta; od čustvenih predstav Toma Hiddlestona (ta izkaže tudi svoje neverjetno plesne sposobnosti) in Jacoba Tremblayja (prvi odigra Chucka v dobri odraslosti, drugi pa kot najstnika), ogromnega števila navdihujočih dialogov / monologov, čudovite glasbe ter večplastne in globoko simbolne zgodbe, ki zaradi svoje bizarne strukture resda sprva zmede, vendar je ob njej treba vztrajati in proti koncu se vsi koščki združijo v ganljivo sestavljanko uganke naših življenj. Ob tem pa film seveda ne pozabi opomniti kako (pre)kratka in preveč dragocena so naša življenja, da bi jih zanemarjali zaradi potreb drugih ljudi.

Zaradi takšnih pozitivnih sporočil je ogled filma Chuckovo življenje še kako nujen; v današnjem času neizmernega cinizma, brezglavega potrošništva, zatiranja intelektualizma in svobodnega razmišljanja ter bebavosti koncepta duhovne rasti, nas Flanaganov film opomni, da moramo življenje izkoristiti, pustiti svojim skritim talentom, da se razvijejo v nekaj čudovitega ter nas pripeljejo do trenutka, ko ugasnemo, vendar z nasmehom na obrazu, saj se zavedamo, da smo živeli, ne pa zgolj obstajali.

S filmom Chuckovo življenje je Flanagan ustvaril enega najbolj ganljivih in tenkočutnih portretov življenja človeka, ki bi rad pobegnil iz primeža rutine in preštevanja denarja ter iz svojega življenja ustvaril nekaj več. In četudi se okvirno sporočilo filma (bodi to, kar si) zdi klišejsko, ga Flanagan zapakira v nepozabno vizualno in čustveno izkušnjo, ob kateri bodo tekle solze.

Film Chuckovo življenje si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena 5/5