Recenzija: Bugonia
“Kam so šle vse rožice?”
Grški mojster tragikomičnega absurda Yorgos Lanthimos ne počiva. Potem, ko se je s projektoma Najljubša in Nesrečna bitja uspel približati širši publiki in glasno potrkati na vrata Hollywooda, se je z lanskoletnimi Dejanji usmiljenja vrnil h koreninam čudaških in skoraj avantgardnih filmov, s katerimi se je proslavil. Komaj leto dni kasneje pa se Lanthimos predstavlja z novim celovečercem, ZF črno komedijo Bugonia, sicer predelavo južnokorejskega filma Save the Green Planet, ki hkrati predstavlja njegovo četrto sodelovanje z igralko Emmo Stone.
Film sledi Teddyju (Jesse Plemons) in njegovemu bratrancu Donu, dvojici obsedencev s teorijami zarot, ki sta trdno prepričana, da naš planet ogroža nezemeljska vrsta iz galaksije Andromeda, ki želi povzročiti izumrtje čebel in iz ljudi ustvariti poslušljive robote. Ena od omenjenih nezemeljskih bitij naj bi bila tudi Michelle Fuller (Emma Stone), direktorica farmacevtske megakorporacije Auxolith, zato jo Teddy in Don ugrabita in od nje zahtevata, da do prihoda luninega mrka uredi pogajanja z nezemljani iz Andromede, preden ti uspejo vstopiti v našo atmosfero.
Bugonia gledalca odpelje v svet, kateremu ni več pomoči; teorije zarote in lažne novice so postale alternativna resničnost, človeška neumnost se je razrasla do te mere, da se nam še nezemljani smejijo in dobronamerna dejanja vodijo v nepovratno katastrofo. V tej zmešnjavi uspe Lanthimos ustvariti absurdno, duhovito in povečini nepredvidljivo zgodbo, ki je polna njemu značilnega črnega humorja, močnega suspenza, živahnega tempa, zabavnih glasbenih vložkov (Basket Case skupine Green Day še nikoli prej ni bil uporabljen na tako odvratno humoren način) in prefinjenih satiričnih bombic, ki so dovolj ostre, da se gledalec ob njih zamisli.
Srce Lanthimosovega filma pa kakopak predstavljajo izvrstne igralske predstave, kjer Stonova in Plemons znova dokažeta, zakaj sta na samem vrhu najboljših igralcev svoje generacije. Navkljub temu, da sta njuna lika precej površinska in enodimenzionalna, jima igralca s svojima nastopoma vneseta dovolj globine in kompleksnosti, da zbudita gledalčevo zanimanje.
Ogled vsakega Lanthimosovega filma je pospremljen z vprašanjem, kako bizaren je v primerjavi z njegovimi prejšnjimi celovečerci. Bugonia tu ostaja nekje vmes; film je dovolj čudaški in nepredvidljiv, da ga ni moč označiti za “komercialnega”, vendar pa mu vseeno manjka nekaj značilne filmarjeve satirične ostrine in šokantnih preobratov, da bi njegovo zveste oboževalce pretresel do kosti in spravil v zadrego. Slednje je najbolj opazno v predvidljivem epilogu, kjer se Lanthimos zateče k serviranju rahlo zlajanega družbenega komentarja, ki je sicer smiselno vnešen v zgodbo, vendar pa se zdi, da film svojo kritičnost zamenja za posplošeno moraliziranje.
Lanthimos tudi z Bugonio ostaja zvest filmskemu teatru absurda, strupenih humornih vložkov in ciničnega družbenega komentarja, pa četudi bi si pri tem lahko privoščil še več trenutkov ekstremnega nelagodja in čudaškosti, katerega smo pri njem vzljubili. Tokrat si filmar ni upal iti (pre)daleč, vendar pa je obenem ohranil dovolj svojevrstnega sloga in nepredvidljivosti, da mu oboževalci ne bodo zbežali stran.
Film Bugonia si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlična Emma Stone in Jesse Plemons
- Odličen črn humor
- Nepredvidljiva, napeta in očarljivo čudaška zgodba
- Osvežujoče ciničen družben komentar
MINUSI
- O likih bi lahko izvedeli kaj več
- Predvidljiv razplet
