Recenzija: Borderlands
»Cate Blanchett… zakaj?!.”
- Vid Šteh
- 29 avgusta, 2024
- 21:59
Zakaj so filmi, posneti po računalniških igrah, skoraj pregovorno zanič? Na vsake toliko časa se resda pojavi kakšna izjema (po mnenju avtorja recenzije ta titula pripada filmu Silent Hill), toda zdi se, da po vseh teh letih Hollywood še vedno ni našel prave formule, ki bi material iz računalniških iger uspešno prenesla na velika platna. Verjetno glavni razlog tiči v nerazumevanju tistega, kar je igro naredilo popularno in Borderlands, novo skropucalo Elija Rotha, je zgovoren primer takšne kaotične polomije.
Kritikom, ki so film dobesedno raztrgali, so se pridružili tudi gledalca in se Rothovemu celovečercu v veliki meri izognili, kar je privedlo do ene največjih finančnih katastrof v zgodovoini filma; Borderlands s približno 120 – milijonskim proračunom je v blagajne prinesel skromnih 25 milijonov. Izguba je ogromna in četudi finančni uspeh niti približno ne odraža kvalitete filma, je polom tokrat upravičen; Borderlands ni samo slaba adaptacija kultne računalniške igre, ampak preprost slab film, ki so ga več kot očitno zaznamovala studijska vmešavanja – lahko predvidevamo – kaotične razmere med snemanjem, ki se je vleklo že od vrelišča pandemija naprej.
Kaj je sploh Borderlands? Gre za franšizo priljubljenih računalniških iger, ki bi jih najbolj preprosto označili za strelske pustolovščine, kjer igralec izbira med več liki, s katerimi potuje po odprtem svetu planeta Pandora, kjer išče zaklade, se zapleta v obračune s tolpami, kreira različna orožja in pripomočke, hkrati pa postopoma gradi izbrani lik. Z vidika vsebine je torej težko govoriti o zapleteni zgodbi, vendar pa so odštekani liki, barvit in prepoznaven svet ter dober smisel za humor več kot hvaležno gradivo za gledljivo filmsko adaptacijo.
Žal nič od tega, kar je naredilo dotične igre tako priljubljene, ne boste našli v tem generičnem dolgčasu, kjer je zgrešeno skoraj popolnoma vse. Rothu občasno uspe poustvariti ekstravagantni videz planeta Pandora, to pa je tudi edina “prednost”, ki jo film premore; vse ostalo je popolna brca v temo. Začenši z verjetno enim od najbolj zgrešenih castingov v zgodovini filma; Cate Blanchett, ki niti približno ni tip igralke, primerne za akcijske blockbusterje, je kot lovka na glave Lilith več kot očitno zmedena in brez prave orientacije, še slabše pa jo odnese Jack Black v vlogi gobezdavega robota Claptrapa, ki je bil v igrah vedno prikupno zmeden, film pa ga obravnava kot popolnega idiota. Edina igralka, ki se vsaj dobro zabava v filmu, je Ariana Greenblat kot anarhistična deklica Tiny Tina.
Lahko bi še na dolgo in široko pisali o tem, da ima Borderlands obupen scenarij, zmedeno režijo (kar je posledica Rothove odsotnosti proti koncu snemanja), nevznemirljive akcijske prizore ter luknjasto in dolgočasno zgodbo, toda pisanje o dotičnem filmu bo za vsakogar izguba časa. Kot bo tudi ogled za gledalca.
Film Borderlands si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 2/5
PLUSI
- Občasno privlačna vizualna podoba
- Duhovita Ariana Greenblat
MINUSI
- Skoraj popolnoma zgrešen casting
- Nevznemirljivi akcijski prizori
- Luknjasta in nezanimiva zgodba
- Popolno nerazumevanje čara računalniške igre