Recenzija: Blonde
»Najbolj depresiven film leta«
-
Nikola Feguš - 30 septembra, 2022
- 9:00 dop
Blonde je nova Netflixova uspešnica in biografski film o življenju Marilyn Monroe. Pričakovanja so bila velika, saj so moči združili priznani ustvarjalci in igralci. Prav zato je končni izdelek toliko večje razočaranje, saj je malo manj kot triurno mučenje lika in gledalcev. Ana de Armas svoje delo opravi zelo dobro, a to ne reši filma, ki ne ve prav zares, kaj želi povedati.
Marilyn Monroe velja za eno največjih filmskih in svetovnih ikon. Njeno ime poznajo prav vsi. Takoj, ko je Netflix objavil novico, da pripravljajo biografski film po istoimenskem romanu Joyce Carol Oates, je završalo. Kateri igralki bodo zaupali vlogo Marilyn Monroe? Sprva bi to morala biti Naomi Watts. Kasneje Jessica Chastain. Na koncu je ta čast pripadla Ani de Armas.
Za režijo in scenarij je poskrbel priznani filmski ustvarjalec Andrew Dominik. Za slednjega je bil to zelo osebni projekt, vrsto let v ustvarjanju, in zato je želel narediti nekaj res edinstvenega. Ni se oziral na prve očitke, da Marilyn Monroe ne more upodobiti igralka iz Kube in je vztrajal pri odločitvi, da vloga pripada Ani de Armas. Lahko rečemo, da je bila to ena redkih pravih odločitev, ki jih je tekom produkcije sprejel.
Film Blonde je biografska zgodba o življenju Marilyn Monroe. Vsaj to bi moral biti. V resnici je vse prej kot to. Če se zgodba začne z majhno Normo Jeane, ki preživlja težko otroštvo, hitro skočimo dvajset let naprej, ignoriramo vsa formativna leta, ki jih je Marilyn preživela v številnih rejniških domovih in sirotišnici, ter enostavno gremo “v akcijo” in končamo z njeno smrtjo.
Film skače iz tragedije v tragedijo. Ker je Dominik vztrajal na minimalističnem dialogu, je veliko zgodbe povedano vizualno. Vidimo veliko objokane Ane de Armas in eksperimentalne kamere, ki poskuša prikazati glamur in tragedijo hkrati. Prvih 45 minut zadeva še deluje, dve dodatni uri iste tematike pa gledalca preprosto spravita v slabo voljo. Glavni lik se nam smili od prve do zadnje sekunde filma in še mnogo zatem.
Ani de Armas lahko le zaploskamo. Imela je zelo težko in nehvaležno delo, a ga je opravila zelo dobro. Slabo leto dni je delala na svojem naglasu in izgovorjavi. Njen trud je viden. Dobro upodobi tiho in nežno komunikacijo Marilyn ter z obrazno mimiko pogosto pove več, kot bi to zmoglo tisoč besed.
Drugi igralci in liki niso tako relevantni, saj služijo kot sredstvo premikanja po časovni premici njenega življenja. Tako spoznamo njene številne partnerje, med drugim tudi Joa DiMaggia, Arthurja Smitha in Cassa Chaplina.
Marilyn je večino filma prikazana kot od otroštva zaznamovana naivna deklica v odraslem telesu, ki ga vsi okrog nje dojemajo kot izredno privlačnega. Skozi celoten film se čuti močna mizoginija in občasno si jo posamezniki podajajo kot lutko.
Andrew Dominik je v promociji filma zatrjeval, da ga je bolj zanimala Norma Jeane kot Marilyn Monroe ter da želi gledalcem ponuditi vpogled “za zaveso” svetovne ikone. To mu je do neke mere uspelo, a ne v popolnosti. Zdi se, da je glavni lik preveč razčlovečil. Vsem je jasno, da je Marilyn Monroe imela težko življenje, ki sta ga zasenčila slava in glamur, vendar se ji je zgodilo tudi veliko lepega in pozitivnega. Film se v celoti osredotoča samo na negativne zadeve.
Režija je zelo eksperimentalna. To ni nujno slabo, če se zadeve lotiš kot Leos Carax v Annette, ne pa na tak način kot Dominik v tem primeru. Občasno vidimo nekaj prelepih prizorov, ki jih zasenčijo čudne izbire postavitve kamere in nepotrebni počasni posnetki. Montaža je slaba, saj je film dolg kar 2 uri in 46 minut. Glede na njegovo težko tematiko je to absolutno preveč, saj bi se dalo odstraniti minimalno 30 minut nepotrebnega materiala, če ne več.
Pohvaliti velja scenografe, saj je scenografija prekrasna. Tudi kostumografija ter maska in ličenje sta izvrstna. Določeni prizori nas popolnoma popeljejo v 50. in 60. leta prejšnjega stoletja na vrh njene slave. Tudi glasbena podlaga je zelo dobra in kvalitetno nadgrajuje prizore.
Podobno kot v filmu Elvis, se tudi tukaj zdi, da ustvarjalci izkoriščajo ime ikone za dvig lastne prepoznavnosti in polnjenje svojih žepov. To je prvi film Dominika z žensko v glavni vlogi in to se vidi. Jasno je, da kompleksnosti lika ne razume in se zanaša na stereotipe. Marilyn Monroe je bila veliko bolj bistra, kot jo prikaže ta film, ki zgolj podpihuje stereotip o neumni seksi blondinki.
To je prvi filma Netflixa, ki ima oznako NC-17. To pomeni, da ga mlajši od 17. let naj ne bi gledali. Tudi to je poceni trik iskanja pozornosti, saj številni prizori spolnih aktov niso potrebni ali pa je njihov prikaz po nepotrebnem dramatiziran.
Najbolj ironično je, da film pod površjem kritizira ZDA, Hollywood in mizoginijo, ki je vladala v 50. letih prejšnjega stoletja, hkrati pa jo s filmom še dodatno podpihuje. Namiguje, da je odsotnost očetovske figure pomembno vplivala na mentalni razvoj Marilyn, kar najbrž do neke mere drži, a to ne pomeni, da je v praksi vse partnerje klicala očka.
Andrew Dominik je maksimalist v svojem filmskem izražanju, zato toliko bolj izstopajo težave, ko je prisiljen v bolj minimalistično izražanje. Ker si ne more pomagati, film zaključi z zelo kontroverznim prizorom obiskom Bele hiše, o katerem govorijo prav vsi. Glede na to, da predsednika pred tem ni v filmu, niti ne poznamo njunega morebitnega odnosa, je ta prizor tam samo zato, da razburka in povzroči špekulacije, ki bodo film ohranjale v pogovorih še dolgo po tem, ko bi ga morali pozabiti.
Film Blonde bi priporočali vsem ljubiteljem osebnih dram. Zagotovo ne bo všeč tistim, ki so navajeni na filme s hitrim tempom in dogajanjem. Zaradi precej dolgega trajanja, se nanj psihično pripravite.
Film se predvaja izključno na platformi Netflix.
Ocena: 2/5
PLUSI
- Zelo dobra Ana de Armas
- Izvrstna scenografija in kostumografija
- Dobra glasbena podlaga
MINUSI
- Film je absolutno predolg
- Izredno depresivna zgodba
- Izkoriščanje imena ikone
- Popolno razčlovečenje glavnega lika