Recenzija: Bela golobica: Čudežna zgodba
»Zgodba za ustvarjanje empatije«
Bela golobica: Čudežna zgodba je film Marca Fosterja, ki temelji na knjigi z naslovom Julianova zgodba. Seveda jo bodo ljubitelji hitro povezali s knjigo in filmom Čudo, katere nekakšno simbolično nadaljevanje tudi je. Ali gre tudi tokrat za stroj za ustvarjanje empatije pri gledalcu?
Julianova zgodba je knjiga avtorice R. J. Palacio, ki je svetu prinesla mega uspešnico Čudo, po kateri je bil seveda posnet tudi istoimenski film – prav tako uspešnica. Takrat smo spoznali zgodbo mladega Auggieja Pullmana, ki v šoli postane predmet posmeha zaradi svojega videza. Eden od tistih, ki ga žalijo in nadlegujejo je tudi Julian, ki ga nato izključijo iz šole.
Prav Julian, katerega vlogo ponovi Bryce Gheisar, je tisti, ki nadaljuje simbolično nadaljevanje filma iz leta 2017. Ko se skuša na novi šoli zliti z ozadjem in postati normalen, po njegovo to pomeni, da ne sme biti prijazen in ne sme biti nesramen – mora biti normalen. Nekega dne se vrne v dom, kjer sta mu starša na posodi pripravljenega kosila ponovno pustila sporočilo, da bosta pozna, ga pričaka presenečenje v obliki obiska babice oziroma grandmere. Njegova babica Sarah zaživi s podobo vedno izvrstne Helen Mirren, ki nekaj časa poskuša s francoskim naglasom, a ga nato na naše veselje tudi opusti. S pripovedovanjem zgodbe nas vrne v čas druge svetovne vojne, v čas njenega odraščanja, ko je Franciji grozila invazija nacistične Nemčije, njeni družini pa preganjanje židov.
Hitro spoznamo, kako pomembna je vloga otroške nedolžnosti v hudih časih in kako hitro je lahko uničena. V šoli, ki jo obiskuje pa je tudi deček Julien, ki prihaja iz revne družine, sam pa trpi za otroško paralizo. Lahko si predstavljamo, da je predmet posmeha in žalitev. Ko v mestece vstopijo nemški vojaki, mora Sarah z ostalimi židovskimi otroki pobegniti. Žal ne pride daleč, na pomoč pa ji priskoči prav Julien, ki jo skrije v skedenj blizu hiše, v kateri živi. Brez informacij o njenih starših, stika z zunanjostjo in okolico postane Sarah del Julienove družine. Pomemben del je seveda Julienova mama, ki tudi mladenki predstavlja materinsko figuro v izredni stiski.
Tu je vedno odlična Gillian Anderson, z eno najboljših vlog v karieri – poudarek je predvsem na filmskih vlogah, kjer se uvrsti k samemu vrhu njene kariere. Da pa jo skorajda ali pa že kar pošteno zasenči njena mlajša soigralka, pove veliko. V svoji prvi večji vlogi je Ariella Glaser izvrstna, v tandemu z Orlandom Schwerdtom še bolj izjemna. Mladi igralski tandem je prekrasen, vsekakor spominja na tistega iz Mosta v Terabitijo pred leti.
Režiser Marc Foster je ponovno poskrbel za film, ki cilja na empatijo gledalca, tako kot je to storil s filmi Christopher Robin, Tek za zmajem, V iskanju dežele Nije in Mož z imenom Otto. Še več povezav ima s filmom Neverjetno življenje psička Enza, za katerega je scenarij spisal Mark Bomback, scenarist tokratnega filma. Ne slepimo pa se, da gre za nadaljevanje ali celo predzgodbo filma Čudo, ki je leta 2017 poskrbel, da se je človeštvo nekaj časa ukvarjalo s prijaznostjo. In enak način ubere Bela golobica, čeprav na izboljšan, izpiljen in hkrati manj očiten način.
Bela golobica: Čudežna zgodba je film, ki v sebi drži veliko mero srčnosti, prijaznosti in človečnosti. V kolikor ste oseba za take zgodbe, kjer je kakšna solza že skoraj obljubljena, potem je to film za vas. Na kratko: Če je za vas Čudo odličen film, potem bo Bela golobica še boljši. To je film za ustvarjanje empatije – v najboljšem možnem smislu. Ker se to rabi.
Ocena 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Mladi igralski par
- Srčna in pomembna zgodba
- Sporočilo filma
- Igralske predstave in Fosterjeva režija
MINUSI
- Stroj za ustvarjanje empatije
- Nekaj klišejev
Viri slik: tmdb.com
