Recenzija: Aquaman in izgubljeno kraljestvo
“Superherojski film na avtopilotu.”
-
- 26 decembra, 2023
- 07:00
Superherojska franšiza DC – jevih junakov se po desetih letih uradno zaključuje. James Gunn, ki ima po novem nadzor nad omejeno blagovno znamko, je namreč napovedal popolno prenovo franšize, kar pomeni, da bo obdobje, katerega temelje je postavil Zack Snyder s Supermanovim filmom Man of Steel, od zdaj naprej zgolj del zgodovine. In kot labodji spev franšize smo gledalci deležni nadaljevanja uspešnice Aquaman iz leta 2018 z naslovom Aquaman in izgubljeno kraljestvo.
Uspeh prvega filma, ki ga je tako kot nadaljevanje režiral James Wan, je presenetil marsikoga, še posebej zaradi dejstva, da je edini DC-jev superherojski film v obravnavani franšizi, ki je presegel mejo milijarde dolarjev zaslužka. Ravno zato so bila pričakovanja, da bo nadaljevanje uspelo slediti podobnemu uspehu, toliko večja. A glede na končni rezultat se zdi, da se Aquaman in izgubljeno kraljestvo ne bo niti od daleč uspel približati finančnemu izplenu predhodnika.
Zaslužek resda ne odraža kvalitete filma (nenazadnje je tudi prvi Aquaman neškodljiv, toda hkrati razvlečen, generičen in bebav film), pa vendar je komercialni neuspeh nadaljevanja upravičen, saj je ta kreativno utrujen, dolgočasen in formulaičen superherojski film na avtopilotu, katerega edina želja vseh ljudi pred in za kamero je ta, da bi ga čimprej pustili za seboj in se posvetili bolj ambicioznim projektom.
Film ne uspe izpolniti niti minimalnih pogojev za zadovoljiv superherojski kič; akcijski prizori so povečini neimpresivni in dolgočasni, igralske predstave blede in neizrazite (celo vedno karizmatični Jason Momoa tokrat deluje naveličano), režija praktično neobstoječa, scenarij tako plitek in neumen, da bi ga lahko spisal program umetne inteligence, zgodba pa lenobno predvidljiva in polna utrujajočih žanrskih klišejev.
Edini svetel trenutek v filmu predstavljajo občasno duhoviti besedni dvoboji med Aquamanom in njegovim odtujenim bratom Ormom (Robert Patrick), ki morata tokrat sodelovati skupaj, da bi (znova) premagala maščevalnega zlobneža Črnega Manto (Yahya Abdul-Mateen II). Film sicer v slabi dve uri, kolikor traja, stlačiti tudi Aquamanovo nezmožnost sprejemanja vloge podvodnega kralja in očeta, hkrati pa se tudi dotakniti problematike globalnega segrevanja, vendar pa ti deli zgodbe ne vodijo nikamor.
Kar pa je morebiti najbolj žaljivo, pa je to, da studio ni premogel niti toliko ponosa, da bi dolgoletnim oboževalcem franšize dostavil zadovoljiv labodji spev. Sicer je razumljivo, da bi kravatarji zaradi finančnih neuspehov večine filmov na to franšizo karseda hitro pozabili, toda vseeno se zdi nespoštljivo in egoistično, da vodje DC – jevega filmskega vesolja ne čutijo nobene potrebe, da bi se na spoštljiv način zahvalili tistim, ki so franšizo na tak ali drugačen način podpirali. Če je edino, kar premorejo, to, da gledalcem pokažejo sredinca, je mogoče bolje, da pričujoči film sploh ne bi nikoli ugledal luči sveta.
Če bi v filmskem svetu obstajal sinonim za evtanazijo, bi Aquaman in izgubljeno kraljestvo bil prvi kandidat za izvedbo prostovoljnega samomora. To je preprosto film, ki že od uvodne minute dalje daje vedeti, da noče živeti oz. obstajati. Je film, ki je prišel v kina zgolj zato, ker so vanj zmetali 250 – milijonski proračun. Je pa hkrati tudi film, ki je dokazal, kje je tičal glavni razlog za majav uspeh DC – jeve franšize; v pogosto histeričnem in arogantnem obnašanju odgovornih, ki niso cenili ne filmskih ustvarjalcev kot so Zack Snyder, David Ayer in Patty Jenkins, še manj pa občinstva.
Film si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Občasno prikupen humor
MINUSI
- Generična in predvidljiva zgodba
- Zdolgočasene igralske predstave
- Nezanimivi akcijski prizori
- Katastrofalen in žaljiv labodji spev desetletne franšize
Viri slik: Nerdist, Comicbook.com,
