Recenzija: Amsterdam
»Najslabši izdelek Davida O. Russella doslej«
Amsterdam je novi film režiserja Davida O. Russella, ki se ga spomnite po uspešnicah kot so Za dežjem posije sonce (2012), Ameriške prevare (2013) in Borec (2010). Tokrat mu je uspelo pridobiti največjo zvezdniško zasedbo do zdaj, a film s kaotičnim dogajanjem, slabo zgodbo in povprečnim dialogom ne doseže svojega potenciala.
V filmu smo postavljeni v leto 1933, kjer moči znova združijo trije prijatelji, ki se poznajo iz preteklosti. Skupaj so bili v vojni v Franciji, nato pa odpotovali v Amsterdam, kjer so preživljali najlepša leta svojih življenj. Petnajst let kasneje je njihovo življenje precej drugačno. Hitro ugotovimo, da sta za umor Liz Meekins (Taylor Swift) po krivem obtožena doktor Burt Berendsen (Christian Bale) in odvetnik Harold Woodman (John David Washington). Tako se vrnemo nazaj v zgodovino in sledimo zgodbi zavezništva treh prijateljev, kjer se pripovedi priključi še Valerie Voze (Margot Robbie).
Če nadaljujemo s strukturo zgodbe, moramo omeniti stil režiserja, ki je vedno bil barvit in dokaj prepoznaven. V Amsterdamu njegov pečat deluje zelo zmedeno. Spominja na Guya Ritchieja, ki s svojo hitrostjo hitro predstavi ekipo in nadaljuje zgodbo, kar Russellu v tem primeru ne uspe, saj z istim načinom pripovedovanja zgodba napreduje ekstremno počasi. Večkrat je gledalec tudi zmeden ali naj film vzame resno ali naj se smeji dogajanju, saj skačemo iz enega smešnega dogodka v drugega. Na koncu se znajdemo v resnem incidentu.
Največji minus filma je tako zagotovo pripovedovanje zgodbe na način, kjer gledalce režiser smatra za neumne. Ogromno zgodbe je razloženo gledalcu skozi pripoved glavnega igralca, ki noče in noče iti vstran. Pomembno je, da režiser zna razložiti osebnosti likov in jih predstaviti s pomočjo čustev ali česa drugega, kot zgolj s pripovedjo. To se je zgodilo le v redkih primerih. Večkrat je moral kateri lik ponoviti tudi dialog, ko je šlo za pomemben delček informacije, zato je bilo vso kronološko dogajanje precej predvidljivo. Like nam režiser tudi razporedi na klasični način, na dobre in slabe s prikazom najbolj ekstremnih primerov v času vojne.
Komična drama je žanr, v katerega je film uradno uvrščen, a večina šal je ali slabo umeščenih ali povsem brez komičnega občutka. Za to smo predvidevali, da bo na ekranu Chris Rock, ki žal ni bil izkoriščen in s svojim dialogom ni mogel pokazati kaj več. Večkrat se tako znajdemo v položaju, kjer pri šalah filma samo spustimo zrak skoz nos in že pozabimo, kar je bilo izrečeno.
Velika svetla točka filma je Christian Bale, saj se vidi, da je že večkrat sodeloval z režiserjem. Več igralcev je komentiralo atipične režiserske navade O. Russella, da snema, dokler enostavno čas ne poteče in pri tem je veliko improvizacije. To se občuti tudi na končnem izdelku. Brez njegove predstave bi bil film negledljiv. John David Washington se zdi, da še ne sodi v igralsko elito in je čisto nasprotje tega, kar je bil v filmu Tenet (2020). Lep dodatek filma sta Robert De Niro in Anya Taylor-Joy, ki izkoristita vsako svojo sekundo. Ponovno moramo izpostaviti Ramija Maleka kot igralca, ki ne sodi v ta film. Zanj so očitno najboljše vloge karakterne študije in ne večji projekti, kjer mora igrati poleg večjih zvezd, saj negativno izstopa.
Namesto da bi v filmu videli like in se v njih vživeli smo dobili občutek, da gledamo velike zvezde igrati. Težko smo se vživeli v film in like, ki pred nas postavi režiser, če jih predstavi v tako resno-neresni kombinaciji. Ta improvizacija pri igranju je mogoče bila velik del snemanja, saj večkrat dobimo občutek, da drugi lik čaka na odziv igralca. Mogoče leži problem tudi v montaži, a tega ne moremo stoodstotno potrditi.
Velika pomoč likom sta bili sijajna scenografija in maska ter ličenje, vendar tudi to ni uspelo rešiti končnega izdelka. Poleg tega so predstavili tudi izjemno kostumografijo, ki nas je vrnila v stare čase. Dober film se vsekakor začne s tem, da ima prej omenjene elemente na vrhunskem nivoju. Iz tega vidika so zadeli v nulo in škoda je potenciala, ki ga niso izkoristili na drugih področjih.
Same tematike v filmu nas večkrat zmedejo pri tem, kaj je sploh sporočilo Amsterdama. Čez film omenjamo ljubezen, prijateljstvo, bolečino, korupcijo, vojno in drugo, zato se v vsej vsebini enostavno izgubimo. Film se spopada s toliko tematikami, da se na koncu vprašamo, kaj nam je sploh želel sporočiti, saj nima prave snovi. Večkrat je tudi v ospredju napačna ameriška predstava Evrope, na katero smo sicer že navajeni, a nas vseeno zbode. Stereotipni prikazi in vojni patriotizem Američanov je prav tako večkrat v ospredju.
Ogled filma Amsterdam vam vsekakor ne bi priporočali, saj gre za dolg film, v katerem ni prave vsebine. Če ste oboževalec Christiana Balea ali Roberta De Nira se mogoče vseeno za ogled odločite, drugače raje svojo energijo usmerite v druge kvalitetnejše filme na sporedu. Amsterdam se trenutno predvaja v vseh večjih kinematografih.
Ocena: 2/5
Serija vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Bale in De Niro blestita kot vselej
- Scenografija, maska in ličenje ter kostumografija
MINUSI
- Izgubljena identiteta filma
- Neizkoriščena zvezdniška zasedba
- Zgodba s premalo potenciala
- Liki v filmu se počutijo oddaljeni
- Končno sporočilo filma ni očitno
- Poneumljanje občinstva s stilom pripovedovanja
