Recenzija: Alcarràs

»Spopad med tradicijo in modernizacijo«

Alcarràs je španski film režiserke Carle Simón, ki je letos na festivalu v Berlinu poleg zlatega leva osvojil tudi številna srca gledalcev. S svojim intimnim in iskrenim prikazom družine kmetovalcev sredi Španije je povedal večplastno zgodbo, ki se vas bo zagotovo dotaknila. Film ne bo za vsakogar, saj ima zelo specifično zgodbo, s katero se mnogi verjetno ne bodo mogli poistovetiti. Zahteva vašo 100% pozornost in predanost.

Carla Simón je mlada španska oz. katalonska filmska ustvarjalka, ki je s svojim prvim celovečercem Summer of 1993 požela velik uspeh. Na 90-ti podelitvi oskarjev je bila namreč nominirana za najboljši mednarodni film. Svoje uspešno ustvarjanje je nadaljevala s še enim zelo dobrim filmom Alcarràs. Ta je požel še več uspeha kot prvi, saj je na prestižnem festivalu v Berlinu kot prvi katalonsko govoreči film osvojil zlatega leva in se kot predstavnik Španije podaja v boj za oskarje.

Zgodba govori o družini v naselju Alcarràs, ki se ukvarja s pridelavo in pobiranjem breskev. To dejavnost opravljajo že več generacij, saj so kmetijo dobili v času vojne. Delo se tako prenaša iz roda v rod, družina pa je zelo tradicionalna. Glava družine je oče Quimet, ki se odloča v imenu vseh in je tudi gonilo filma. Ta družino namreč postavlja pred veliko preizkušnjo, saj se bodo primorani seliti. Podnebje v Alcarràsu je takšno, da je veliko sonca, kar je idealno za postavitev kolektorjev sončne energije. V napoto so njihovi nasadi breskev.

Prvi konflikt tako nastane, ko oče ni pripravljen prodati zemlje, saj želi nadaljevati z dejavnostjo, v katero se je rodil in jo tudi zna tako dobro opravljati. Karakterno je oče precej trmast in načelen, v dobrem in slabem. To se kritično prenaša na ostale člane družine. Sin Roger ni deležen njegove ljubezni in odobritve, tudi ko kako stvar naredi prav, s hčerko Mariono pa sploh nista na isti valovni dolžini in je ne razume. Toksičen odnos ima tudi s sorodniki, ki si želijo boljšega življenja, medtem ko sam vidi prihodnost izključno na svoji kmetiji.

Film je v prvi polovici precej počasen in ponavljajoč. Večkrat vidimo pobiranje breskev, fig in ostalega sadja, a z namenom, saj nam režiserka kvalitetno pokaže, ne pove, da je njihovo življenje rutina. Ko pride do trenutka, da bi se to moralo spremeniti, se očetu vklopi obrambni mehanizem. Za dodaten čustveni učinek je tukaj še dedek, film pa prijetno popestrijo vnuki oz. otroci.

Režija Carle Simón je zelo dobra. Prekrasno prikaže prostrano neokrnjeno naravo Katalonije in izolacijo v kateri živi družina. Prizori, ko je v enem prostoru nagnetena cela družina, lepo pokažejo, kako blizu so si in kako malo pravzaprav imajo. Zdaj pa jim hočejo vzeti še to.

Zgodba je prijetna, intimna in tudi nekoliko žalostna. V sebi skriva močno kritiko do delovanja korporacij, ki so za svojo širitev in večanje zaslužka pripravljene uničiti neokrnjeno naravo in izkoreniniti več generacij dolgo tradicijo udejstvovanja. Ne gre spregledati niti protesta kmetov in povezovanja v sindikat.

Igralce je treba pohvaliti, sploh zato ker mnogi med njimi niso profesionalci. Najbolj kompleksen lik je vsekakor oče, a sin Roger ne zaostaja veliko, kot tudi ne hči Mariona. Vsi imajo svoje cilje v življenju in vsi želijo dobro, a so ti enostavno tako različni, da vse skupaj vpliva na mir v hiši.

Glasba je prijetna in lepo podpira zgodbo. Montaža je zelo dobra, sploh prehodi so izvrstni. Scenografija je minimalistična, a učinkovita. Občutek imamo, kot da ne gledamo filma, temveč prenos v živo življenja neke družine sredine Španije. Liki delujejo avtentično, kamera pa kot muha na steni.

Za mnoge bo verjetno glavna težava zgodba, ki je res zelo specifična. Za ljudi, ki nikoli niso živeli na kmetiji ali imeli v lasti kakšnega podjetja, verjetno ne bo zanimiva, saj se bodo težko poistovetili s katerim od likov. Dogajanje je tudi zelo ponavljajoče in počasno, zato je treba biti potrpežljiv in s filmom rasti ter ga res pozorno spremljati, da vidite tiste majhne trenutke, ki se na koncu sestavijo v simpatično in ganljivo celoto. Dajte mu priložnost, ne bo vam žal.

Film Alcarràs si je možno ogledati v okviru festivala LIFFe. Preverite kje in kdaj. Priporočali bi ga vsem ljubiteljem evropskih art filmov, ki jih ne moti nekoliko manj dialoga in več ekspozicije.

Ocena: 3/5