Recenzija: Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah
»Predelava, tako zvesta, da ji škodi«
Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah je filmska predelava istoimenske knjige Suzanne Collins, ki nam je pred petnajstimi leti predstavila Igre lakote in revolucijo, sproženo s strani Katniss Everdeen proti Kapitolu Panema, ki ga je vodil predsednik Snow. Po 74. in 75. Igrah lakote se v tokratnem filmu vračamo daleč v preteklost, v čas desetih iger, ko mladi Koriolan Snow postane mentor živahni tributki iz 12. okrožja Lucy Gray.
Odločitev, da bo zadnja knjiga trilogije razdeljena v dva filma, je bila zgrešena, četudi sta bila zaključna filma finančni uspeh. Filmi so se zdeli pozabljeni, knjige pa so preprosto uživale svoj status enih najboljših YA romanov vseh časov. Čeprav knjige ponudijo kar nekaj zgodovine Panema, ki se nahaja na področju današnje ZDA, je nekaj manjkalo, kar bi dodalo k »dvoboju« Katniss in Snowa. To je bila njegova predzgodba in obdobje v času desetih Iger lakote, ki so bile takrat izbrisane iz vseh arhivov.
Kapitol si želi na vse pretege izboljšati Igre, pri čemur imata glavno nalogo ustvarjalka iger dr. Volumnia Gaul (Viola Davis) in dejanski avtor iger ter dekan Akademije Casca Highbottom (Peter Dinklage). Svojim študentom v bitki za prestižno štipendijo razkrijeta, da bodo morali biti prav oni mentorji tributom na jubilejnih desetih igrah – zmaga njihovega tributa jim prinese štipendijo. Mladi Koriolan Snow (Tom Blyth) je slabo zapisan pri dekanu, zato mu nameni tributko 12. okrožja Lucy Gray, ki pa se izkaže za nekoga, ki bi lahko osvojila srca gledalcev. Snow, ki si želi na vse pretege vrniti sloves svoje družine, bi storil vse za uspeh, ustvarjalcem iger pa predstavi svoje ideje. Ko gre korak dlje, da bi bolje spoznal svojo tributko, se nehote zaljubi vanjo in ona vanj. Začne se balada o pticah pevkah in kačah. Igre lakote so nevarna igra strategije in prevar. Kaj je resnica in kaj je laž? Kot je v trilogiji povedal Snow: »Stvari, ki jih imamo najraje, nas prizadenejo najhuje.«
Balada o pticah pevkah in kačah je tako točna predelava knjižne predloge, da ji že škodi. Medtem, ko knjiga omogoča »mariniranje« v odločitvah in pogovorih med liki, film v trenutkih to s težavo dosega. Film je razdeljen na tri segmente, med katerimi je prav zaključek tisti, ki se zdi najbolj počasen in hkrati najbolj natlačen z dogajanjem. In ko je sladica povprečna, bosta tudi odlična predjed in glavna jed nekoliko oslabšana v zaključni misli.
Režiser Francis Lawrence ponovno vzpostavi izjemen in bogat svet Panema, ki ga je obiskal že v drugem, tretjem in četrtem filmu. Njegovo (verjetno odločitev studia) napačno odločitev o delitvi knjige v dva dela je tokrat popravil, a prav hitro se bi gledalcu lahko zdelo, da bi ta 156-minutni film razdelili v dva dela ali pa vsaj v mini serijo, kjer bi lahko dosegla zgodba nove višave. Na srečo pa ima film nekaj, kar ga rešuje in to sta igralska zasedba ter svet, ki ga je ustvarila Collinsova in z njo Lawrence ter Garry Ross (režiser prvega filma).
V prvem segmentu spoznamo Snowa, ki ga odlično upodobi mladi Tom Blyth in se s tem postavi ob bok Donaldu Sutherlandu v isti, a starejši vlogi. Kdo je, zakaj je tak, kakšen bo postal in kako bo ljubezen vplivala na prihodnost? Njegova ljubezen Lucy Gray je nekaj podobnega trubadurki, ki da jasno vedeti, da ni prišla izgubiti. Hitro osvoji srce Snowa in gledalcev s svojo ekstrovertiranostjo in pesmimi, ki so odlično prevzete iz knjige. Odlično jo upodobi Rachel Zegler, a na povsem drugačen način kot je to storila Jennifer Lawrence v vlogi Katniss. In z omembo Katniss se zdi vredno omeniti navezave na kasnejšo trilogijo oz. kvatrologijo, ki se zdijo že neokusno očitne, a so obstoječe tudi v knjigi.
Njuno razmerje je v ospredju in podobno kot pri klasičnih romancah, če ne verjamemo njuni zgodbi, bo film padel na trda tla. K sreči jima dolžina filma omogoča, da predstavita svojo zaljubljenost, ljubezen in tragičnost dogodkov, ki sledijo. Ob njima so v svojih vlogah odlični še Peter Dinklage, Jason Schwartzmann kot televizijski voditelj Lucky Flickerman in Viola Davis v nekoliko animirani vlogi nore znanstvenice.
Pomembno vlogo imata še Hunter Schafer kot Tigris, zaupnica in sestrična Snowa, ter Josh Andrés Rivera kot Sejanus Plinth, Snowov prijatelj. Tributi so povsem pozabljivi, saj tokrat fokus ni na njih, ker sloni na Snowovem dojemanju iger in mentorstvu. Čeprav je drugi segment filma, ki temelji prav na igrah, najbolj akcijski in napet, ne prinaša iste intenzivnosti kot arene v preteklih filmih.
Prav prikaz analognosti in zmogljivosti Kapitola v tem času je odlična odločitev, ko kasneje vidimo napredek Kapitola, predvsem v sklopu samih Iger in kako so te napredovale po zaslugi Koriolana Snowa. Zaključka seveda ne bomo izdali, a zdi se najbolj nasičen z informacijami, hkrati pa najbolj pohitren segment filma. Dejstvo je, da Katnissino petje pesmi »The Hanging Tree« ne bo nikoli več enako.
Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah je eden najboljših filmov v franšizi, ena najboljših predzgodb našega časa in ena najbolj zvestih predelav knjige vseh časov. Srčnim ljubiteljem knjige bo to zadostovalo, ljubiteljem filmov Igre lakote tudi, a se bodo oboji zavedali, da bi se dalo izpiliti celotno zgodbo, da bi to postal najboljši film franšize. Z vidika ljubitelja knjig in filmov Igre lakote več kot zadosti pričakovanja, ki so nastajala od izida knjige oziroma četrtega filma.
Film si lahko ogledate v vseh večjih komercialnih kinematografih. Priporočamo ga vsem.
Ocena: 3,5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Izjemna zvestoba knjigi
- Predzgodba vredna naziva
- Igralska zasedba
- Atmosfera sveta Igre lakote
MINUSI
- Delitev v tri segmente
- Dolžina filma
