Intervju z zmagovalci mini festivala neodvisnih kratkih filmov
V januarju je v Radovljici potekal mini festival neodvisnih kratkih filmov. Organizatorji so nas poklicali in z veseljem smo se odzvali s sodelovanjem. Želimo si, da bi lahko povezovali vse ljubitelje filma, zato smo se odločili, da zmagovalca festivala nagradimo z intervjujem in predstavitvijo njih in njihovega dela. Zmagal je fenomenalni mokumentarec Profesionalna amaterja, ki je nas in celotno občinstvo nadvse navdušil.
Film smo si z največjim veseljem ogledali. Celotna izkušnja nas je tako zelo prevzela, da smo se odločili, da film širše predstavimo tudi vam drage bralke in bralci. Če si slučajno filma še niste ogledali, to lahko storite tukaj, drugače pa si lahko preberete tudi našo recenzijo.
Pred branjem tega intervju sicer ogled zares priporočamo (film zgolj traja 26 min), saj vam bo dal malce širši kontekst k celotnemu intervjuju.
Da pa vam na hitro povzamemo film, smo v recenziji zapisali:
“Profesionalna amaterja je odličen doprinos slovenski kulturi in dokaz, da je kratki film enako pomemben kot katerikoli drug filmski format. S svojo kreativo in premišljeno vsebino, prinaša izredno kvalitetno filmsko izkušnjo (in družbenokritično sporočilo).”
Po ogledu pa smo komaj čakali, da spoznamo ekipo ustvarjalcev. Dogovorili smo se za intervju preko videoklica, tega pa smo za lažje branje preoblikovali v besedilo.
V intervjuju sta sodelovala mlada in talentirana režiserka Emina Gazibera in multitalentirani Mark Džamastagić (scenarist, montažer in igralec v filmu). Sodelovati bi moral tudi igralec Jure Jamnik, ki pa se je žal zaradi službenih odsotnosti bil primoran opravičiti.
Sledil je izredno sproščen in zanimiv pogovor, zato se udeležencema iskreno zahvaljujemo za sodelovanje in iskrene odgovore. Izredno ponosni smo, da lahko izpostavimo njihov film in da lahko s sodelovanjem spoznavamo nove in ustvarjalne ljudi.
Preberite, kakšne podrobnosti sta razkrila o nastajanju filma ter o pomenu kratkega filma pri nas v Sloveniji.
1. Film je kot nalašč narejen za festivale kratkih filmov. Nosi zelo direktno in cinično družbenokritično sporočilo. Od kod torej izvira inspiracija za film in zakaj je film nastal ravno v tem času?
Mark:
Film je nastal po snemanju enega manjšega projekta. Z Juretom sva snemala videospot za najin komad Popolno žensko in čisto po slučajnem spletu okoliščin se je na snemanju znašla tudi Emina. Opravljala je vlogo snemalke. Po snemanju smo pogovarjali o njenem šolskem projektu (snemanju dokumentarnega filma) in ker smo se skupaj zares zabavali, nama je Emina ponudila sodelovanje pri projektu. Pomagala bi ji naj narediti nek dokumentarec, čim bolj smešen in simpatičen.
Tako sva prišla do ideje mokumentarca. V njem je kar nekaj dokumentarca, hkrati pa mu ta format omogoča, da celotno stvar speljemo malce bolj komično in smešno. Z Juretom sva začela razmišljati o čem bi mokumentarec govoril. S prva sva razmisljala, da bi posneli mokumentarec o gledališki improvizaciji, s katero se ukvarjava že več let, a sva se nato odločila, da bi bilo najbolj smiselno posneti mokumentarec o ustvarjanju kratkih filmov.
Vsi mi amaterski ustvarjalci imamo namreč neke podobne izkušnje pri snemanju filmov, zato sva idejo preizkusila in začela sva pretiravati v čisto vseh elementih, ki nastanejo v produkciji.
Ko sva začela s pisanjem, sva si pomagala z improviziranje. Postavila sva se v različne situacije in iz njih ustvarjala improvizirane prizore. No, kmalu je bilo teh prizorov neomejeno, zato sva se odločila za tiste najbolj smešne in pripovedne. Te prizore sva povezala v zgodbo. In nastala je točno ta ideja, ki jo lahko sedaj vidimo v filmu: “kako hitro se je nekdo pripravljen “prodati””.
Še posebej to velja pri nas, ko se kot amaterski “filmski ustvarjalec” tretiraš za umetnika, ki bi pa na koncu vseeno rad iz svoje strasti naredil nek biznis.
Emina:
Z moje strani pa je prvotno šlo za projekt iz fakultete. Ko smo ustvarjali z Juretom in Markom je nastal zelo luškan končni izdelek, zato smo si ga želeli pokazati tudi drugim. Prijavili smo ga na mini festival neodvisnih kratkih filmov, kjer so ga tudi predvajali. Tam je film zmagal, zmaga pa je bila lepo presenečenje, saj je nismo pričakovali.
2. Filma sprva sploh niste nameravali pokazati drugim? Zakaj? Je za ambicioznost potreben pogum? Emina: Tukaj je bila razlika predvsem v tem ali naredit premik ali se bolj izpostavit po opravljenem delu. Sam premik po mojem mnenju ni tako zelo težek, ampak na koncu priti na oder in imeti intervju pa je del poguma.
Mark:
Pogum je vedno faktor, ki pripomore, da nekdo naredi korak naprej. Ampak za ta korak je potrebno imeti tudi osebno vizijo, ki usmerja tebe in tvojo ekipo. Zato je vizija pri ustvarjanju takšnih filmov zares ključna, saj nimaš financ, s katerimi bi podprl svojo ekipo, razen, če jo navdahneš s svojo idejo, v katero tako zelo verjameš. Iz tega sodelovanja potem nastane samozavest, tako da celotno stvar spelješ bolj enostavno.
3. Film je odlično posnet in montiran. Podobno kvaliteto smo videli tudi pri nekaterih ostalih filmih na mini festivalu neodvisnih kratkih filmov. Zakaj torej danes lahko vidimo vedno več izredno kvalitetnih filmov?
Mark:
Cel večer je bil zares lušten. Izmed vseh teh desetih filmov, ki so jih prikazali na festivalu, je bilo zagotovo vsaj pet takšnih, ki bi lahko zmagali na festivalu. Vsi so prikazali izredno kvaliteto. Pri nas je šlo za kombinacijo dostopnosti, tehnologije, predvsem pa izkušenj in znanja, ki sva jih z Juretom pridobila iz komedije in drugih najinih gledaliških projektov. Tako da je praktično vsak projekt svoja kombinacija teh elementov in vsak projekt svoja zgodba.
4. V filmu zasledimo zelo aktualno problematiko filmskih ustvarjalcev in posledično tudi gledalcev na drugi strani. Koliko vaših izkušenj lahko najdemo v filmu?
Mark:
Jaz se lahko iz svojih osebnih izkušenj totalno povežem s čisto vsakim prikazanim vidikom v filmu: osebne dileme, ki jih imaš pri ustvarjanju in želje, ko včasih pri ustvarjanju postaneš malo pretenciozen, ker si želiš biti umetnik. Zato se jaz osebno s temi liki zelo povežem. Res izhajajo iz tega, kar sem jaz oz. kar sva z Juretom doživela na vseh teh najinih umetniških oz. filmskih projektih.
Emina:
Profesionalna amaterja sta moj filmski prvenec, zato teh stvari nisem delalo tako veliko. Sem pa dostikrat prišla v situacijo (ker se ukvarjam s fotografijo), ko so moji kolegi prišli z neko zgodbico, predlogom za snemanjem filma ali idejo o filmskem sodelovanju. Tako slišiš ogromno idej, ki se na koncu žal sploh ne izpeljejo. Ali pa tudi če se izpeljejo, po snemanju te stvari zares nikoli ne izidejo, ker pač enostavno ne gre. Zato smo pri tem filmu nekako dali poudarek ravno temu sporočilu
5. Kemija med glavnima likoma je odlična. Ali so temu pripomogli pretekli projekti v katerih sodelujete in kako sta sploh nastala glavna lika oz. zgodbo in scenografijo?
Mark:
Mislim, da so bile pri nastajanju ključne najine izkušnje, ki so povezale prav vse ključne elementi, da je film postal gledljiv – nič ni toliko odstopalo (igra, fotografija). Če pa teh povezav ne bi bilo, bi katerikoli element, ki izstopa v pozitivnem ali negativnem smislu, sesul celoten film. Vse je bilo v ravnovesju. Tukaj sta tudi Denis (asistent kamere) in Emina s svojim znanjem prispevala, da je na koncu izdelek takšen kot je.
6. V filmu večkrat omenite, kako kompleksno je snemanje kratkih filmov. Kako dolgo je film nastajal in kaj so bili največji izzivi pri nastajanju filma?
Mark:
Ustvarjanje je vedno v ozadju in občinstvu ostane skrito. Pri našem filmu je potrebno poudariti to, da je bil celoten film posnet v enem dnevu. Tisti dan je celotna ekipa bila kot nekakšen stroj, ki je delal na 100%. In ta stroj je na srečo imel dovolj moči, da smo lahko posneli vse.
Zdi se mi, da smo bili zato na koncu dneva res vsi zelo utrujeni. Zadnja stvar, ki smo jo posneli je bil tisti kader o kadilcu.si. Zmanjkalo nam je svetlobe in rekli smo, da na hitro posnamemo tega tipa, ki stoji v plašču in si želi kaditi.
To so bili še zadnji izdihljaji tega stroja, potem pa se je ugasnil in vsak je šel na svoj konec.
Pri ustvarjanju je bilo zanimivo tudi to, da smo vse posneli med samim “lockdownom”. Nismo smeli prehajati v druge občine. To je bila še dodatna oteževalna okoliščina, saj smo bili ujeti in nismo imeli toliko svobode, kot bi jo lahko drugače imeli. Tega se sicer nisem bal, saj smo enako doživeli tudi med snemanjem najine mini serije Gozdne. Je pa ta omejitev pomenila, da smo tisti dan morali zares izkoristiti čisto vsak trenutek, ki nam je bil na voljo.
7. Pogledali smo ustvarjanje filma, zanima pa nas sporočilo filma. Ta je zelo družbeno kritično. Čeprav se sporočilo v filmu dotika predvsem filmskih ustvarjalcev, pa nas zanima ali lahko sporočilo apliciramo tudi na druge poklice in dejavnosti?
Mark:
Ne vem. Glavna lika se imata za umetnika. Ko film pokažem drugim, se vsi smejijo in se povežejo s temi liki v filmu, še posebej z glavnima likoma. Mislim da gre za zelo arhetipski odnos, ki ga imata Jure in Mark v filmu – tako do življenja, kot drug z drugim; kot do institucij in vsega drugega. Sta ambiciozna in verjameta v uspeh nečesa, kar je objektivno gledano na poti v propad. A kljub vsemu, vsak na svoj način, svoje ambicije želita uresničiti. Ne odnehata in to je lepo. To je zelo življenjsko. In mislim da se to sporočilo lahko aplicira tudi na druge situacije na kateremkoli področju in v življenju kogarkoli. Zdi se mi, da tudi zaradi tega celoten film izpade zelo naravno. Lika izpadeta resnično, ne zaradi igre, ampak ker se res zdi, da je to njuno ironično življenje resnično. A interpretacijo sporočila, na koncu, prepuščava gledalcem.
Emina:
Razumem oba lika. Po eni strani razumem Jureta, po drugi pa Marka. Seveda moraš imeti poleg svojega ustvarjanja neko službo. To pomeni, da si po neki strani prodan, vendar pa to pomeni, da po drugi strani, (če si upaš biti “broke), lahko nekako bolje izražaš svojo dušo in greš dejansko malce globje. Zato pa moraš biti tisto, kar si nekdo drug želi da si in ne tisto, kar si v resnici.
8. Film direktno naslavlja problematiko kratkih filmov. Kako pa vi vidite kratke filme in zakaj so pomembni?
Mark:
Jaz osebno zelo rad vidim kratke filme, ki so avtentični. Takšne, ki prihajajo od nekoga, ki je malo naiven, od nekoga, ki se še ne zna toliko rokovati s kamero. To se mi zdi, da ustvarja nek žarek kreativnosti, ki lahko izgine pri veliki ekipi ali veliki finančni podpori. Medtem ko nekdo, ki je sam, pač res lahko lahko odda nekaj nadvse avtentičnega.
To velja tudi v primerih, ko je slika v filmu nekoliko slabša ali je celoten film malce slabši. Važno mi je le, da je celoten izdelek prišel iz ustvarjalca. Zato naj se na tem mestu usmerim na te naše manjše produkcije in jim rečem, naj bodo pogumni in da naj nadaljujejo s svojim delom. S tem bodo prikazali veliko več avtentičnosti, kot pa jo lahko premore katerakoli druga večja produkcija.
Seveda, ne pravim, da večje produkcije ne delajo dobrih filmov, ampak se mi ne zdi, da naj ljudi ne bo strah, če želijo pokazati svojo kreativnost.
Emina:
Z gledanjem kratkih filmov se med sabo lahko spodbujamo ter dobivamo nove ideje. Izveš in preizkusiš lahko veliko novega ter se lahko na dogodkih, kot je mini festival kratkih neodvisnih filmov med seboj spodbujamo in skupaj dvigujemo.
9. Kako dogodki kot je bil festival kratkih neodvisnih filmov pomagajo slovenskemu prostoru?
Mark:
Ta dogodek je bil prvi. Ljudje so prišli in odšli zadovoljni. Bili so presenečeni nad kvaliteto filmov, kar je zelo dobra popotnica tudi za vse naslednje projekte kratkih filmov. Upajmo, da bodo ti v naslednjih podobnih dogodkih dobili publiko, še posebej v teh časih covida, ko so vsi ti ljudje predvsem doma. To posledično za nas ustvarjalce, ki bomo še prijavljali filme, pomeni da bodo ljudje dejansko prišli gledat filme. Zato so takšni dogodki seveda dolgoročna naložba, ki ima kratkoročne posledice zgolj v izpostavljenosti in potrditvi, da ekipa dela dobro.
Viri slik: cdn.kme.si, siol.net
