Filmska tradicija Nosferatuja
Na letošnji božič bo svojo premiero doživel novi film ameriškega režiserja Roberta Eggersa, ki je ljubitelje mračnjaških grozljivk in fantazijskih trilerjev navdušil s filmi Čarovnica (2015), Svetilnik (2019) in nazadnje Severnjak (2022). Temelj zgodbe novemu Eggersovemu filmu predstavlja kultni film nemškega ekspresionizma Nosferatu (1922), vampirska grozljivka, ki je bila pionirka groze na filmskih platnih. Eggersa je z ustvarjalnimi idejami poleg nemškega Nosferatuja navdihovala tudi ostala tradicija vampirskih filmov, v članku si lahko preberete najbolj očitne vplive.
Nosferatu in roman Drakula
Klasično zgodbo o vampirju oziroma o grofu Drakuli je verjetno za širše filmsko občinstvo najbolj populariziral slavni režiser Francis Ford Coppola, ki je stal za filmsko adaptacijo literarne klasike Drakula. A roman irskega pisatelja Brama Stokerja je dobil svojo impozantno in najvplivnejšo filmsko priredbo že veliko prej, in sicer v Nosferatuju (1922).
Nemški režiser F. W. Murnau je želel film prirediti neposredno po romanu, a njegova produkcija je naletela na težave pri pridobivanju avtorskih pravic od Stokerjeve vdove. Murnau se je odločil da bo v sodelovanju s scenaristom Henrikom Galeenom skelet zgodbe Drakule ohranil, ostalo pa bo priredil toliko, da se bo izognil pravnim težavam. Kljub še vedno tesnemu navezovanju na zgodbo Drakule je Murnau ustvaril svojo umetniško mojstrovino, ki z vplivom, ki ga je imela na kasnejše generacije umetniških ustvarjalcev še danes ohranja svoj nedotaknjen status.
Legenda o Maxu Schreku
Glavno mojstrstvo Nosferatuja je zagotovo v precizni uporabi svetlobe in senc. S tem je Murnau odlično gradil grozljivo napetost, ki jo je s strašljivo prezenco širil grof Orlok, kot je lika iz Drakule preimenoval Murnau. Gledalcem je Orlok prišel tako zelo do živega, da se je o igralcu Maxu Schreku, ki ga je uprizoril, ustvarila legenda, da sploh ni igralec, pač pa je resničen vampir. To je bila tudi glavna premisa zelo podcenjenega filma Vampirjeva senca (2000), kjer Maxa Schreka genialno uprizori Willem Dafoe.
Izvirni Nosferatu ostaja strašljiv tudi za današnjega gledalca, kar je za film, ki je nastal več kot sto let nazaj in bil recikliran že v nešteto modernejših grozljivkah, neverjeten in neponovljiv uspeh. Več o mojstrstvu Nosferatuja si lahko preberete v članku Vida Šteha: Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo.
Herzog in Kinski
S svojim delom je želel Nosferatuja počastiti tudi legendarni nemški režiser Werner Herzog. Sam pravi, da leta 1979 ni posnel priredbe tega dela, pač pa svojo različico osnovne zgodbe.
Glavna razlika med njegovim filmom Vampir Nosferatu in Murnauovim filmom pa je v oblikovanju lika grofa Orloka. Murnau je ustvaril eksotičnega vampirja, ki nima s človekom prav nič skupnega – ker nima duše je človeku popolnoma tuj. Herzog pa je želel ustvariti bolj človeškega Orloka, nekoga, ki hrepeni po človeški bližini in si želi občutiti pristna človeška čustva. Že od zasnove projekta je imel Herzog za vlogo Orloka v mislih razvpitega igralca Klausa Kinskega, sicer svojega rednega sodelavca. Kinski z neverjetnimi niansami v igri prikaže globoko žalost, ker ni sposoben razviti globljega osebnega stika, hkrati pa pod nedolžno površino skozi celoten film čutimo plenilski nagon, ki čaka na popoln trenutek za napad. Herzogov Nosferatu je posnet na vznemirljivih in čudovitih lokacijah, kar filmu doda skoraj pravljične elemente.
Orlok in Eggers
Kaj bo k tej bogati tradiciji Nosferatuja svojega dodala priredba Roberta Eggersa seveda še ni jasno. Odlični obeti za film pa so, da je Eggers sam dejal, da gre za njegov najbolj oseben film do sedaj, za zgodbo, ki je v njem nastajala od otroštva.
Tudi igralci iz filma so bili enotni, da v bolj strašnem filmu še niso nastopili. Bill Skarsgård, ki bo uprizoril Orloka je denimo dejal, da je to zagotovo njegov najbolj strašen lik do sedaj. Kmalu se bomo lahko o uspešnosti filma prepričali tudi sami, saj bo film na voljo v vseh večjih slovenskih kinematografih.
