Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Nosferatu, Eine Symphonie des Grauens (1922)
Letos mineva 100 let od nastanka verjetno najbolj vplivne grozljivke vseh časov, vampirske drame Nosferatu, ki jo je leta 1922 posnel nemški režiser F.W. Murnau in hkrati ustvaril temeljno delo nemškega filmskega ekspresionizma.
Film je bil sprva mišljen kot adaptacija znamenitega vampirskega romana Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja, vendar pa studio Prana, ki je film financiral (to je bila prva in tudi edina produkcija studia), ni uspel pridobiti avtorskih pravic. Posledica tega je bila, da sta Murnau in scenarist Hanrik Galeen ustvarila popolnoma nove like in zgodbo, ki so zgolj bežno spominjali na Stokerjev roman. Drakula iz Transilvanije je postal grof Orlok, dogajanje pa je postavljeno v mestece Wisborg na severu Nemčije. Vse ostalo je zgodovina.
Poglejmo si, zakaj je Nosferatu film, ki je za vedno spremenil filmsko industrijo.
1. Temeljno delo nemškega filmskega ekspresionizma
V začetku 20. let prejšnjega stoletja, ko se je čezlužna sedma umetnost šele začela dobro razvijati, je v Nemčiji vzklilo posebno umetniško gibanje t.i. ekspresionističnega filma. Tovrstni filmi, ki so bili zaradi tehničnih omejitev nemi in posneti in v črno-beli tehniki, so dajali veliko poudarka na obrazno mimiko igralcev, hkrati pa so filmsko umetnost tesno povezovali z drugimi vejami umetnosti kot so ples, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo. S področja filmske vzgoje so bili Nemci bistveno bolj drzni in napredni od tedaj vzpenjajočega se Hollywooda.
Eden od prvih filmov, ki je pripadal omenjenemu gibanju, je bila psihološka srhljivka Kabinet dr. Caligarija iz leta 1921, vendar pa je ravno Nosferatu leto kasneje s svojim edinstvenim načinom filmskega pripovedovanja, podpiranjem stroge metodološke igre, obravnavanjem za tedanje čase provokativnih tematik in z eksperimentalnimi tehnikami predstavljal vrh nemškega ekspresionizma ter tako tlakoval pot generacijam filmarjev v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja.
2. Rojstvo ikoničnega vampirja Orloka
Skozi zgodovino filma se je zvrstilo ogromno ikoničnih vampirskih likov, vendar pa je vsem skupno, da svoj obstoj dolgujejo osrednjemu liku filma Nosferatu; zloveščemu grofu po imenu Orlok, ki ga je s strašljivo avtentičnostjo in zagnanostjo upodobil nemški igralec Max Schreck. Samo en sam pogled na Orloka je bil dovolj, da se je ta za vedno zapisal v spomin gledalcev; v dolgo črno suknjo nadeto suhljato bitje z dolgimi nohti, našpičenimi ušesi in bledim podganjim obrazom tudi po stotih letih ostaja najbolj ikoničen lik v zgodovini filmskih grozljivk.
Posebnost Orloka je bila tudi njegova živalska in primitivna narava; v nasprotju s kasnejšimi filmi, ki so prikazovali vampirje kot elegantne, seksualno zelo zavestne in spretno manipulativne šarmerje, je Orlok njihovo popolno nasprotje. Vampir, ki ga predstavi Nosferatu, je necivilizirana zverina, ki s težavo obvladuje svoje živalske nagone in mu že en bežen pogled na človeško kri popolnoma zamegli razum. Orlok je daleč najbolj divja, nasilna in živalska oblika filmskega vampirja. Hkrati pa tudi najbolj zastrašujoča.
3. Vampir kot utelešenje družbenega strahu
Nosferatu sicer na prvi pogled deluje kot klasična zgodba o osamljenem vampirju, ki ga strast in želja po krvi ženeta do sproščanja svojih morilskih nagonov, toda film je hkrati moč interpretirati kot odraz negotovih družbenih razmer po koncu prve svetovne vojne in strahu, ki ga je na ljudeh pustil izbruh španske gripe med letoma 1918 in 1920. Naključno (ali pa tudi ne) grof Orlok ob prihodu med ljudi začne širiti kugi podobno bolezen, zato bi lahko rekli, da vampir na simboličen način uteleša grozo, ki jo je španska gripa predstavljala ljudem. V današnjem času, ko se skušamo postaviti na noge od nenadnega izbruha korona virusa, se s tem strahom lahko še bolj poistovetimo.
4. Tema in svetloba
Nosferatu je tudi s tehničnega vidika za tedanje čase predstavljal presežek in tudi po današnjih standardih na mnogih področjih ostaja nesporna mojstrovina. Murnau je namreč eden od pionirjev izpostavljanja močnega kontrasta med temo in svetlobo z intenzivno uporabo senc, ki so dandanes nepogrešljiv element skoraj vsake filmske grozljivke. Le kdo se ne spomni ikoničnega prizora, kjer je na goli beli steni vidna zgolj vampirjeva senca, ki se zlovešče vzpenja po stopnicah?
Posebnost filma je tudi njegovo poudarjanje barvnih filtrov, katerih namen je vzpostaviti vzdušje posameznega prizora kot tudi dele dneva, ko se zgodba odvija. Modri in zeleni filter sta uporabljena v prizorih, ki se odvijajo ponoči, medtem ko rumeni in vijoličen zaznamujeta dan in mrak. Z današnjega vidika se zdi uporaba filtrov nenavadna in moteča, toda tudi to je del klasičnega šarma, ki ga je Nosferatu uspel ohraniti vse do današnjih dni.
5. Film, ki je vampirje predstavil širši publiki
Četudi so se vampirji v filmih pojavljali že dosti prej, jih je šele Nosferatu predstavil širši publiki in s tem tudi populariziral žanr vampirskih filmov. Že v naslednjem desetletju so se znotraj omenjenega podžanra rodile klasike kot je Dracula (1931) z nepozabnim Belo Lugosijem v naslovni vlogi ter nemški kultni film Vampyr (1932), od tod naprej pa so skrivnostni krvosesi postali nepogrešljiv del sodobne popkulture. Z drugimi besedami; povejte, kateri je vaš najljubši vampirski film in skoraj zagotovo je nanj na tak ali drugačen način vplival Nosferatu.
Zaključek
Razlagati, zakaj je Nosferatu tudi po stotih letih tako pomemben in vpliven film, je odveč. Ne gre zgolj za pradeda grozljivk in utemeljitelja vampirskega žanra v sedmi umetnosti, temveč za vrhunsko umetniško delo z močnim avtorskim pečatom, ki je imelo na zgodovino filma podoben vpliv kot kasneje Državljan Kane in Boter.
Viri slik: Elhype, The Cinema Archives, Den of Geek, Hunthalloween, Silentology, The Playlist
