Fenomen Žaga(nja)
-
- 10 oktobra, 2023
- 19:45
Živjo, ne poznaš me, toda jaz te zelo dobro poznam. Želim se igrati.
Začelo se je s kratkim filmom in »preizkušnjo z ovratnico«, ki je kasneje bila uporabljena tudi tekom franšize, v naslednjem letu (2004) pa je že sledila prva »žaga v sestavljanki groze«, oz. film, ki je iz B produkcije zapeljal na sam vrh in med klasike žanra z do danes že deseto ekranizacijo, lutka Billy na ekranu ali triciklu, pa je šel ob bok Chuckyju po srhu, ki ga vzbuja, še preden sploh odpre usta. Množična kultura in popularni morilec ter obratno, kot rečemo, saj ima nemalo sadističnih, hendikepiranih, maskiranih morilcev svoje filmske serije in so absolutni fenomen, ki se naposled kanalizira tudi v igrače, stripe ali videoigre. In sploh slednje se včasih zdijo pravšnji projekcijski svet, saj množični morilec postane osrednja figura, s katero se poistovetimo tudi prej ali močneje kot z žrtvijo in po eliminaciji ene, nadaljujemo na naslednjo stopnjo, vse tja do pregovorno enega pobeglega dekleta, s katerim nas čaka končni obračun, torej »boss v zadnjem levelu«.
Omenjeno je prava paradigma oz. zgodbeni prototip, ki ga je v najvplivnejši meri spočel izvirni Teksaški pokol z motorko (1974). Toda v Žagi nihče nikogar ne ubije oz. ne želi ubijati, zgolj podučiti o vredno(s)ti življenja. Če ljudje dokazano uživajo ob nasilju in začutijo življenje šele ko izzivajo smrt, se v Ugankarjevih preizkušnjah zgodi pravcata katarza, za dramo prepotreben element. Prvinskost, ki jo »pasti« oz. preizkušnje v Žagi prinašajo, so kot seks v porno filmih, ki ga komaj čakamo in bi preostanek zgodbe raje prevrteli, prav zato so v tem primeru pravi medias res. Kako bi se sami odzvali, ko bi se iznenada zbudili vklenjeni v neki zapuščeni sobi in si za preživetje v treh minutah morali npr. odžagati del lobanje?
Diagnoza, zavoljo katere John »Jigsaw« Kramer trpi, ni edinstvena na svetu, a zavoljo nje postane eden najredkejših terapevtov, ki bi, v poplavi šarlatanov s tega področja, lahko zavoljo izkušnje in občutka fizične bolečine, paciente pripravil do uvida in jih odvadil hoje po robu, torej z lastno igro, ki si jo želi igrati z njimi, končal njihovo igranje z življenjem. Torej ne zgolj umetnost mučenja in sadizma, temveč tudi velika nota humanosti s pomočjo umetnosti mučenja in sadizma ali, po domače, zgrda, ko (zlepa) ne gre več zlepa. Prvotni plan režiserja Wana je vendarle bil triler, a ob dinarčkih, ki so se začeli zgrinjati ob nadaljevanjih, je stvar postala nekoliko bolj »torture« in »gore«, za še več dinarčkov, kajpak. Kramerjevo inženirsko delo je mojstrsko do mere, da ima in bo imel posnemovalce, učence, sledilce in kot taka bi franšiza lahko tekla v nedogled, četudi bi celovečerec naposled vključeval zgolj odpadle ideje prejšnjih projektov, kar je pri ustvarjanju normalno.
Mučilne naprave, ki niso zgolj mučilne, saj vsebujejo rešitev-ključ, potrebujejo povezovalni scenarij z mind-twisting preobrati, a kaj če ga ne bi bilo? Že same po sebi so zadosten material za kakšno sobo pobega, kamor bi peljal firmo na team building in jasno, da le-ta že obstaja, seveda vključivši izvirne rekvizite in sceno iz filmov, le da je iz te možno pobegniti brez amputacij, iztrganega črevesja in predvsem živ. Zaenkrat. Ob današnji kvaliteti življenja, le-tega pač ni več tako lahko ceniti, potrošnja in zabava potrošnikov pa prednjačita. In množični morilci (morda z izjemo Henryjevega portreta iz leta 1986, ki pokaže, da res ni kul biti množični morilec), kot že izpostavljeno, bolj zabavajo, kot pa da bi strašili.
Čas teče. Žívi ali umri. Odloči se.
Viri slik: lifestyleasia.com, indiewire.com, screenrant.com, wallpapersafari.com
