Vrhunski filmi, ki jih verjetno niste gledali (pa bi jih morali) – 18. del
V 18. delu rubrike Filmi, ki bi jih morali videti, vam ponujamo izbor, s katerim lahko pokrijete celo paleto čustvenih izkustev filmskih zgodb. Seznam je poln resnih tematik, ki jih interpretira najbolj senzibilna filmska obravnava, prvinske groze, ki gledalca povsem ohromi, vsebuje pa tudi filme z bizarnimi prizori, s katerimi se lahko pohvalijo le najbolj izvirni in drzni filmarji.
Pridi k očku / Come to Daddy (2019)
Elijah Wood igra Norvala Greenwooda, neuspešnega glasbenika, ki se težko sooča s svojim družbenim položajem. Pri tridesetih letih še vedno živi pri premožni mami in ne kaže, da bi se lahko zanj kmalu kaj spremenilo. Ko pa ga k sebi povabi odtujen oče, Norval poln hrepenenja po spremembah in očetovski ljubezni sprejme povabilo in se odpravi v očetovo odročno obalno kočo. Tu pa se začnejo bizarna presenečenja in zapleti. Pridi k očku je zgodba, ki večkrat vstopi v območje grotesknega, a komični del zgodbe ves čas mojstrsko obvladuje. Svojega protagonista prikaže kot naivno nemočnega in kot žrtev groznih naključij, zato so njegovi poizkusi po rešitvah nadvse tragikomični. Žanrsko sicer film v grobem spada med grozljivke, a je zapolnjen z izvirnimi in ekscentričnimi liki, ki s svojimi komičnimi prezencami še dodatno razgibavajo že tako dinamično pripoved.
Sodnik / The Judge (2014)
Hank Palmer (Robert Downey Jr.) se kot uspešen, domišljav in nečimrn odvetnik vrne v svoj rojstni kraj. Tam spoznamo, kako nepovezan in odtujen je s svojo družino, zato komaj čaka, da se vrne v pisarno. Načrte pa Hanku poruši njegov oče, krajevni sodnik Joseph Palmer (Robert Duvall), ki je obtožen umora. Hank postane odločen, da bo očetu rešil ugled in čast, zato kot njegov odvetnik prevzame primer. S tem pa nepreklicno vstopi v vrtinec nerazrešenih družinskih zamer, konfliktov in kompleksnih odnosov. Film poleg burne družinske drame drži gledalca v napetosti z vprašanjem, ali Hank brani nedolžnega ali krivega očeta. Hanka igra za vlogo jezičnega odvetnika težko bolj primeren Robert Downey Jr., ki z genialnim in vsestranskim Duvallom (za to vlogo je bil nominiran za oskarja) in drugimi zvenečimi igralskimi imeni (Billy Bob Thornton, Vera Farmiga, Vincent D’Onofrio, Jeremy Strong) poskrbi za pristno filmsko pripoved. Filmu mnogi očitajo klišejskost, a klišeji niso nikoli napisani tako dobro, pa tudi igralskim interpretacijam ne dopuščajo toliko manevrskega prostora.
Nadomestni učitelj / Detachment (2011)
Adrien Brody igra Henryja Barthesa, nadomestnega učitelja angleščine na srednjih šolah. Čeprav se ukvarja s težavnimi dijaki, njegov edinstven pristop deluje še pri najbolj uporniških najstnikih. Občutek in razumevanje, ki ga Henry kaže do dijakov s težkim ozadjem, pa ni naključje. Njegova temačna preteklost privre na površje, ko poskuša pomagati mladoletni prostitutki.
Film odličnega režiserja Tonyja Kaya (Generacija X) s posebnim sočutjem gleda na poklic učitelja, ki se zdi vedno bolj podcenjen in doživlja hudo krizo. Poleg prikazovanja čustvene otopelosti kot posledice travmatičnih dogodkov zgodba raziskuje še, kako hitro lahko učitelji začnejo nadomeščati odsotne starševske figure, s tem pa se meja med poučevanjem in vzgajanjem večkrat zabriše. Družba pa brez posluha za ta poklicni deficit ignorantsko zahteva kadrovsko razpoložljivost, takojšnje rezultate stroge discipline, lepih ocen, znanja in vzorne vzgoje. Verjamemo, da bo film z vedno večjim ozaveščanjem o duševnem zdravju, travmah, odraščanju in poslanstvu učiteljev postajal le še bolj aktualen in cenjen.
Zadnji sprehod / Dead Man Walking (1995)
Tim Robbins, ki je širši javnosti bolj poznan po svojih igralskih dosežkih (Kaznilnica odrešitve, Skrivnostna reka), je leta 1995 kot režiser, scenarist in producent stal za projektom odlične študije psihe okrutnega morilca in posiljevalca Matthewa Ponceleta (Sean Penn). Film je posnet po resnični zgodbi nune Helen Prejean (Susan Sarandon), ki je v začetku 80. let nudila duhovno podporo Ponceletu (pod resničnim imenom Robert Lee Willie), medtem ko je ta čakal na izvršitev smrtne kazni. Prejean je na precepu nudenja duhovne opore zasmehovalnemu Ponceletu ter očitki in zamerami, ki prihajajo od sorodnikov žrtev Ponceletovih umorov. Film raziskuje teme odpuščanja, ljubezni, zla, izgube, odrešitve. Robbins je s tem filmom pokazal tudi nesporen talent za filmsko režijo, saj obvlada prav vse prijeme filmske pripovedi, od premikov kamere, igralskih predstav, rabe glasbe (izvirno pesem za film je napisal Bruce Springsteen), ne ustraši pa se niti prikaza najbolj grozovitih zločinov. Sean Penn in Susan Sarandon sta bila za ta film nagrajena z nominacijami za oskarja, Sarandon ga je tudi osvojila.
Dolina groze 2 / Wolf Creek 2 (2013)
Niste ljubitelji grozljivk? Ne marate »jump scareov« in drugih konvencionalnih tehnik mainstream grozljivk? Morda bi vseeno lahko dali priložnost Dolini groze 2. Film sicer ostane v okvirih žanrske grozljivke, a se ne boji eksperimentirati s komičnostjo, bizarnostjo, samorefleksijo in nasiljem, ki nekajkrat eskalira v karikirano grotesko. Odlikuje ga nekaj izvirnih prizorov, hkrati pa je (povsem upravičeno) zelo ponosen na svojega filmskega antagonista iz prvega dela, zato mu da v drugem delu še več prostora kot v prvem. Za povrh je za vse filmske sladokusce Dolina groze 2 še polna poklonitev klasikam kot so Spielbergovemu Dvoboju (1971), Fordovim Iskalcem (1956), Gospodarju prstanov (2001), Indiani Jonesu (1981) … Filmu se vseeno izognite, če ne prenesete nazornih prizorov, saj gre v drugem delu Greg McLean s slikovitim nasiljem še dlje kot v prvem delu. Tudi če niste gledali Doline groze (2005) to ne bi smelo preveč vplivati na ogled drugega dela, saj svojega impozantnega antagonista iz prvega dela predstavi že v uvodni sekvenci.
