Vid Šteh: 10 najljubših filmov
-
- 17 oktobra, 2022
- 06:00
Sedma umetnost me spremlja že od malih nog in navkljub temu, da bi si lahko poiskal kakšen bolj kreativen hobi, me je pot vedno zanesla v kino, kjer sem daljnega leta 1992 pogledal svoj prvi film. In od takrat naprej je film postal moj spremljevalec skozi življenje in obstaja stvaritev sedme umetnosti, ki niso zgolj odlični filmi, ampak filmi, ki so mi spremenili življenje.
10. Taxi Driver
Verjetno ni ljubitelja sedme umetnosti, ki med svojimi naljubšimi filmi ne bi imel vsaj enega, ki ga je ustvaril legendarni Martin Scorsese. Za mojo malenkost je to Taxi Driver. Gre za film, ki je dobesedno čez noč spremenil zgodovino sedme umetnosti in izbrusil dosedaj že neštetokrat prekopirano fabulo osamljenega odpadnika, ujetega v betonski džungli, ki skuša opozoriti na svoj obstoj z najbolj drastičnimi in radiklanimi načini. Brutalno iskren, moreč in surov portret človekove moralne krize in občutka čustvene izpraznjenosti v modernem svetu.
9. The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford
Hkrati epski kot tudi intimni western Andrewa Dominika, ki z iskrenostjo razbije mit o slovitem ameriškem razbojniku in morilcu Jesseju Jamesu, me je presunil s čudovito fotografijo, nepozabno glasbo Nicka Cava in Warrena Ellisa ter fenomenalnimi igralskimi predstavami Brada Pitta in Caseyja Afflecka. Toda tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je njegov poetičen, vendar nesentimentalen pristop do razbijanja mitov, katerim ljudje lažje verjamemo kot pa dejanski resničnosti.
8. Night on Earth
Film Jima Jarmuscha, ki me je očaral s svojim minimalističnim pristopom in preprostim konceptom. Pet taksistov. Pet svetovnih prestolnic. Ena noč. Številne usode, ki so duhovite, ganljive in tudi žalostne. Četudi so določeni segmenti filma močnejši od ostalih (moja osebno najljubša sta segmenta iz Pariza in Helsinkov), je Night on Earth kot celota čudovit filmski opomnik, kako ljudje na različnih koncih sveta v osnovi počnemo iste stvari; hrepenimo po boljšem življenju, ljubimo, sovražimo, se smejemo, jokamo in skušamo najti nekaj, kar nas dela ljudi.
7. Dead Man
Prej omenjeni Jim Jarmusch je eden od mojstrov filmskega minimalizma, ki je močno vplival na moje umetniško ustvarjanje in Dead Man predstavlja moje prvo srečanje z mojstrom. T.i. acid western s čudovito zadržanim Johnnyjem Deppom v glavni vlogi ponuja precej bizarno in nadrealno vizijo divjega zahoda, hkrati pa s poetičnim simbolizmom spregovori o večnih tematikah življenja in smrti ter moči umetniške besede ob stiku z resničnostjo.
6. The Lost Weekend
Filmi noir so poleg grozljivk ena od mojih velikih filmskih ljubezni in v omenjenem žanru je edan od največjih mojstrovin ravno The Lost Weekend, ki ni klasična hard-boiled kriminalka o privatnih detektivih in gangsterjih, ampak pretresljiva in tudi po več kot 80. letih še vedno strašljivo aktualna drama o posledicah, ki jih na človeku pusti alkoholizem. Režiser in soscenarist, legendarni Billy Wilder, nas popelje skozi moreč, s halucinacijami in epizodo grozljivega delirija napolnjen vikend v življenju zapitega in vse bolj propadlega pisatelja, ki je že tako močno zabredel v alkohol, da je edino, kar mu preostane, padanje v eksistencialno brezno.
5. American History X
Moj večni problem z ogromno filmi, ki se dotikajo problematike rasizma, je ta, da so pogosto preveč pridigarski, politično korektni in sentimentalni. To ne velja za klasiko American History X, ki ni zgolj filmska mojstrovina, ki razgali uničevalno naravo sovraštva do drugačnosti, ampak je hkrati tudi eden redkih filmov, ki se upa poglobiti v samo problematiko rasizma in jo predstaviti iz različnih zornih kotov oz. do te mere, da gledalec začne dobivati vpogled v razloge za porast skrajnodesničarskih gibanj po vsem svetu. Noben človek se ne rodi kot rasist, ampak ga takšnega naredi okolje – to je osrednje sporočilo filma, ki je hkrati tudi igralski magnum opus Edwarda Nortona.
4. The Blair Witch Project
Priznati moram, da sem se za ogled filma The Blair Witch Project odločil bolj zaradi radovednosti, saj je bil žanr t.i. najdenih posnetkov (found footage) leta 1999, ko je film izšel, še relativno neznan in nisem točno vedel, kaj lahko sploh pričakujem. In en sam ogled filma je bil dovolj, da se je rodila moja ljubezen do tovrstnega žanra; The Blair Witch Project me je navdušil zaradi svoje preproste, ampak učinkovite zgodbe ter dejstva, da uspe prestrašili gledalca s tem, da mu pokaže dobesedno nič. Film dokaže, da sta človekova domišljija in odsotnost prisotnega tisto, kar je bistveno bolj strašljivo od zavedanja, kdo / kaj te ogroža. In če si obsojen na tavanje po gozdu, medtem ko te zasleduje neznana nadnaravna sila… ali obstaja še kakšen bolj neprijeten občutek kot ta?
3. Fargo
Mojstrovina bratov Coen, ki jo sam označujem za krvavo tragedijo absurda in črnohumorno odo človeški neumnosti. Zgodba o tem, kako so se ljudje pripravljeni poklati med seboj za drobiž, me je fascinirala že od dvanajstega leta naprej, ko sem film tudi prvič videl. Fargo me je prevzel z odlično glasbo, izvrstno igralsko zasedbo, kjer je še posebej briljantna Frances MacDormand v vlogi noseče policistke Marge, ki tudi ob koncu filma zgolj razočarano dahne, da ničesar ne razume. In če smo pošteni; zgodbe, ki jih piše človeška neumnost, nas običajno pripeljejo do takšnega sklepa. Da ničesar ne razumemo.
2. Twin Peaks: Fire Walk With Me
Ob filmih nikoli ne jokam. Naj bo film še tako pretresljiv, me ne bo spravil do solz, najverjetneje zato, ker me del podzavesti vedno znova opominja, da je vse, kar gledam, zgolj film. Toda v primeru Lynchevega magnum opusa Twin Peaks: Fire Walk With Me me ni sram priznati, da sem potočil solzo. Ne gre zgolj za film, ki je kultni nadaljevanki Twin Peaks po precej kilavi drugi polovici druge sezoni povrnil ugled, ampak tudi za enega najbolj strašljivih, fascinantnih in avtentičnih prikazov pekla, ki ga mora prestajati žrtev spolne zlorabe. Režiser in scenarist David Lynch postavi spoštovanja vreden filmski spomenik svoji muzi, tragično srednješolski lepotici Lauri Palmer, katere življenje se je moralo končati s smrtjo.
1. No Country For Old Men
Nikoli si nisem mislil, da bo moj najljubši film hkrati tudi film s precej klišejskim zapletom; tip odtuji kovček z denarjem in postane tarča plačanih morilcev in mehiškega narkokartela. Toda brata Coen sta z No Country For Old Men ustvarila brezčasno mojstrovino, ki drži gledalca v napetosti vse do zadnje sekunde, postreže s prizori vrhunskega suspenza ter odlično igro, še posebej diaboličnega Javierja Bardema v vlogi »načelnega« psihopata Chigurha, kateremu nasilje pomeni sredstvo za dosego cilja in ceno človeškega življenja zreducira na metanje srečnega kovanca. Že od nekdaj imam rad filme, ki si upajo naslikati črnogledo podobo sveta in No Country For Old Men ne bi mogel biti bolj neizprosno brutalen opomnik časov, v katerih živimo.
