Top 5 filmov Jima Jarmuscha
Jim Jarmusch ni zgolj prvo ime ameriškega, ampak svetovnega neodvisnega filma. Njegovi celovečerci so vedno izražali inovativnost, iskanje čarobnosti v vsakdanjih dogodkih, ekscentrični smisel za humor ter razvoj likov, domiselno uporabo glasbe in neverjetno empatično razumevanje tega, kar ljudi ločuje in na koncu tudi zbližuje.
Sledi izbor petih njegovih najboljših filmov, ki jih smel prezreti noben ljubitelj sedme umetnosti:
Pod udarom zakona (1986)
Pod udarom zakona ni Jarmuschov prvi film (pred tem je posnel študentski film Neskončne počitnice in trpko črno komedijo Bolj čudno kot raj), je pa njegov najbolj priljubljen in dostopen. Kriminalna črna komedija spremlja tri nepomembne kriminalce iz New Orleansa, ki pobegnejo iz zapora in se prebijajo čez neskončno močvirnato okolje proti nedoločenemu cilju. Film vključuje vse zaščitne znake Jarmuschovega filmskega jezika; vsakdanji in sila posrečen humor, galerijo ekscentričnih likov, zasanjan tempo, vsaj na prvi pogled brezciljno zgodbo ter strupeno dobro glasbo Johna Luria, ki v filmu tudi odigra eno od glavnih vlog. Pod udarom zakona je več kot primeren film za tiste, ki bi se radi pobliže spoznali z Jarmuschovimi filmi, pa ne veste, kje bi začeli.
Noč na zemlji (1991)
Pet taksijev. Pet mest. Ena noč. Ta preprost koncept predstavlja rdečo nič tragikomičnega omnibusa Noč na zemlji, ki potuje od sončnega zahoda v Los Angelesu do prebujanja novega dne v zasneženih Helsinkih. Jarmusch je s pričujočim filmom ustvaril svoj najboljši film v karieri, briljantni kolaž vsakdanjega humorja, intimnih izpovedi in povsem običajnih življenjskih situacij, ki s seboj prinašajo pomembna spoznanja o tem, da smo ne glede na geografsko lokacijo ljudje enaki. Vsi se smejemo, jočemo, čutimo veselje ali bolečino, hkrati pa venomer hrepenimo po boljšem življenju. Preprostost na velikem platnu še nikoli prej ni bila tako brijantno uporabljena.
Mrtvec (1995)
Mrtvec je Jarmuschov najbolj čudaški in enigmatičen film, saj predstavlja njegov izlet v vode psihadeličnega vesterna. Zgodba sledi prestrašenemu računovodji Williamu Blaku (Johnny Depp), ki odpotuje v odmaknjeno industrijsko mesto Machine, kjer se zaplete z lokalno prostitutko in ustreli njenega bivšega partnerja, kar ga požene v beg pred zakonom. Jarmuschov film je napolnjen z ikoničnimi predstavami bogatega glasbenega ansambla (poleg Deppa se pojavijo še Iggy Pop, Lance Henriksen, Crispin Glover, Gabriel Bryne in legendarni Robert Mitchum v svoji zadnji vlogi), izvirno simboliko, prvinsko grobostjo, poetičnostjo in pospremljen z nepozabno kitarsko improvizacijo Neila Younga.
Duh psa: Samurajeva pot (1999)
Jarmusch je v 90. letih zelo rad eksperimentiral z žanri, kar je storil tudi s filmom Duh psa: Samurajeva pot, ki je za režiserja precej neobičajna izbira akcijske kriminalke, vendar zgolj na prvi pogled. Forest Whitaker je “Duh psa”, mafijski plačanec, ki deluje po starodavnih načelih samurajstva, kar ga dela neprekosljivega v svojem poslu, vendar pa ga tudi to ne more obvarovati pred tem, da ne bi pristal na mafijskem seznamu za odstrel. Jarmusch se sicer oklepa elementov klasičnega akcijskega trilerja, vendar pa z vključitvijo samurajske ikonografije, značilne poetičnosti in izredno nepredvidljive zgodbe seže onkrat žanrskih okvirjev in postreže z resnično unikatnim filmskih doživetjem.
Paterson (2016)
Ob prehodu v 21. stoletje se je Jarmusch začel vračati k svojim koreninam intimnih komičnih dram, ki popisujejo navidez nepomembna in dolgočasna življenja običajnih ljudi. Med slednjimi je njegov daleč najboljši film Paterson, topla komična drama o vozniku avtobusa (Adam Driver), ki v prostem času piše poezije in podpira svojo ženo Lauro, ki skuša zasloveti kot country pevka in odpreti slaščičarno. Paterson ni film velikih dogodkov in usodnih preobratov, je očarljiva, duhovita in realistična meditacija življenja poeta in intelektualca, ki skuša najti svoj prostor pod soncem.
