The Last of Us 2: Pomanjkljivo popravljanje napak
-
- 8 maja, 2025
- 11:50
Neil Druckmann je nekoč dejal, da je prva igra namenjena ljubezni, druga pa sovraštvu. In bolj kot oboževalci ljubijo prvi del, bolj so podvrženi sovraštvu napram drugega.
Ustvarilo se je mnenje in z njim nastrojenost, ki ni bila v prid takrat napovedani seriji The Last of Us. Že pred izidom prve sezone so mnogi izrazili svoje nezadovoljstvo ob igralski zasedbi, a predvsem zaradi zgodbe, ki je krasila prvo igro – in splošno sprejetostjo slednje kot ene najboljših v zgodovini –, nasprotovanja niso bila tako izrazita. A vseeno opazna in prisotna.
Kako potem nadaljevati z zgodbo, ki je oboževalci niso sprejeli, v zameno pa so bili celo večkrat oklicani z žaljivkami zaradi burnih reakcij?
Če se kot avtor prispevka za trenutek postavim v ospredje, lahko prvi del zlahka okličem za meni najljubšo izkušnjo v svetu videoiger, saj je bila največji približek cinefilski izkušnji omenjenega medija. Le zaradi razloga, da je tako močno slonela na zgodbi Joela in Ellie, je postala tako priljubljena. In čeprav so ustvarjalci oz. ustvarjalec sprejeli pogumne/neumne odločitve je drugi del tako osovražen.
Zgodba, ki je bila tako čislana zaradi intimne mojstrskosti, je postala z drugim delom simboličen nož v hrbet oboževalcev.
Če se vrnemo k seriji: ko se že sezona, ki sledi tako priljubljeni igri sooča s kritikami, kaj se bo zgodilo s tisto, ki sledi drugi? Ustvarjalci serije so tekmo začeli z najmanj štirimi goli zaostanka.
V dobrem in slabem
Grki so verjeli, da so koraki, s katerimi se želiš izogniti usodi, pravzaprav tisti, ki te pripeljejo k njej. In medtem ko gre tu le za literarno prispodobo, sta imela Neil Druckmann in Craig Mazin težko nalogo, a zgodovinsko priložnost, da uslišita oboževalce in zgodbo priredita oziroma popravita. Seveda je bilo to zaradi prej omenjenih očitkov v smer kritičnih oboževalcev – mnogi so resda že davno preskočili mejo razuma, a konsenz se zdi enak, to je nezadovoljstvo z zgodbo – nemogoče pričakovati.
Prav tako tu vstopamo v vprašanje o tem, če je avtor dolžan spreminjati svoje delo, če bralcu, gledalcu ali igričarju ni všeč. Pojavi se tudi vprašanje, če bi bila v primeru druge sezone nezvesta adaptacija pravzaprav boljša odločitev kot slepo sledenje zastavljeni zgodbi.
Prav zgodba je rak rana druge sezone/igre. Druckmann si je zamislil dogodek in zgodbo skrivil do neprepoznavnosti, da bi se ta odvila v njegovo želeno smer brez pomisleka o logičnosti in zvestobi do samih likov.
Poznavalci igre s(m)o imeli pred sezono dva glavna pomisleka: bo serija stala na nogah, ko Pedra Pascala ne bo več in ali je Bella Ramsay zaradi nadležnega lika Ellie dovolj karizmatičen lik, da serija obstane?
Kako razklati bazo oboževalcev
Druga sezona The Last of Us je v določenih trenutkih enako zvesta predelava kot 50 odtenkov sive, kar pa ne pomeni, da temeljno delo ni slabo – ker je. Pred štirimi leti je youtuber The Closer Look v videu How to Divide a Fanbase – The Last of Us 2 predstavil alternativno zgodbo, ki je gledalce navdušila in so jo tiho sprejeli za pravo. Nenavadno se zdi, da so ustvarjalci serije nekaj elementov popravili prav na način, kot ga je omenjeni profil.
Kakršnikoli napadi na igralsko zasedbo so prav zares incelske narave, če uporabim enega najbolj aktualnih izrazov. Kljub temu pa se Bella Ramsay ponovno ne zdi prava izbira za Ellie, ne glede na to, da je na trenutke več kot očitno dobra igralka. Enako je s Pascalom, a je ta vseeno bližje svojemu Joelu.
Težava je tudi v samem liku Ellie, ki se resda ukvarja z eksistencialnimi vprašanji spolnosti in sebe kot rešiteljice sveta, a ostaja neverjetno nadležen in nevšečen lik, ki mu je zaupana vloga protagonistke. Na srečo so ji ob bok dodali bistveno boljšo igralko Isabello Merced kot Dinno, ki se je izkazala za največji adut nove sezone.
Tako se mora mladi par, včasih celo zelo nonšalantno, usmerjati po postapokaliptičnem svetu polnem zombijev in nevarnih ljudi. Pri tem je vidno, da se v določenih trenutkih ustvarjalci serije prepogosto ukvarjajo s tem, kako ideje in simboliko povezati z resničnim svetom.
Po štirih epizodah preveč ničesar
Ponovno se serija dokaj uspešno spopada z napakami, ki jih je storilo temeljno delo. Žal pa so mine posejane prepogosto, da bi se jih lahko izognila v celoti in zaradi tega trpi celoten izdelek. Če smo se po Joelovi smrti v igri spraševali »v čem je smisel«, se to vprašanje pojavi tudi po drugi epizodi druge sezone.
Po ogledani četrti epizodi se Elliejina želja po maščevanju ne zdi dostojno sporočena oziroma prikazani, saj se Ellie in Dinna skozi pot premikata ležerno in brez težav. Napovedi so sicer brezpredmetne, a vseeno se zdi, da sta tako tretja kot četra epizoda vrženi proč in ne delujeta kot nič drugega kot tako imenovani ‘filler’ epizodi.
Če je igra v tem segmentu igralca že podvrgla mentalni, psihični in čustveni izčrpanosti zaradi Joelove smrti in Elliejine sle po ubijanju, je v seriji ta element neobstoječ.
Bomo zmogli? Verjetno ne
Druga sezona The Last of Us trpi zaradi površne zgodbe temeljnega dela in nezmožnosti ustvarjalcev, da to popravijo brez da bi spremenili potek, ki se zdi iz epizode v epizodo bolj pravilna odločitev. Igra je, ne glede na strinjanje z odločitvami, tematiko izgubo, sovraštva in obsedenosti predstavila na visoki ravni. Serija ji v tem ne sledi, kar je velika težava. Ker so pred nami še zaključne epizode, se lahko vtis popravi.
Viri slik: tmdb.com
