Filmologija priporoča: Super/Man: The Christopher Reeve Story
-
- 6 novembra, 2024
- 09:00
Super/Man: Zgodba Christopherja Reeva je novi dokumentarec o življenju igralca in aktivista Christopherja Reeva. V režiji Iana Bonhôte in Petera Ettedgui nas film popelje od igralčevih dni na Juilliardu do vzpona v Hollywoodu po izidu prvega filma o Supermanu leta 1978, prikaže njegovo tesno prijateljstvo z Robinom Williamsom ter vpogled na nesrečo leta 1995 in poškodbe zaradi katerih je ostal paraliziran od vratu navzdol. Pobudniki dokumentarca so njegovi trije otroci; Matthew, Alexandra in Will Reeve. K dokumentarcu so prispevali tudi njegovi igralski kolegi, med drugim Glenn Close, Susan Sarandon, Whoopi Goldberg in Jeff Daniels.
Hkrati je to tudi družinski film, ki prikazuje Reeva v vlogi očeta svojih treh otrok – Matthewa in Alexandre, njegova starejša otroka iz zveze z Gae Exton, ter najmlajšega sina Willa, njegovega sina z ženo Dano Reeve. Medtem ko se najmljaši sin očeta pred nesrečo ne spomni, ga starejša otroka opišeta kot vsestranskega športnika; od jahanja, do kolesarstva, nogometa, smučanja, plavanja, letalstva,… Bil je človek, ki ni dolgo zdržal na enem mestu, človek, ki je vedno strmel k izboljšanju in perfekciji, pa naj je bil to šport ali filmska in gledališka igra.
Najtežje gledljivi trenutki v filmu so pogovori, v katerih njegovi bližnji podoživijo 27. Maj 1995 – dan, ko je Reeve po padcu s konja utrpel trajnostne poškodbe hrbtenice. Postal je paraliziran od vratu navzdol in njegovo življenje ter življenje njegove družine se je čez noč spremenilo. Dokumentarni film gledalcem prvič pokaže, kaj se je dogajalo izven oči javnosti. Reeve je sprva za nesrečo krivil samega sebe, sam je bil najprej mnenja, da bi bilo bolje, da se njegovo življenje konča. Od konstantega medijskega pritiska, do stresa, kako to novo situacijo razložiti otrokom, Dana Reeve je čez noč postala skala celotni družini. William, Matthew in Alexandra se v filmu spominjajo, kako je Dana njihovemu očetu vedno stala ob strani, se odpovedala lastni karieri in Christopherju dajala moč, da se je boril tako za druge, kot se je boril zase.
V ospredju filma je tudi igralčevo dolgoletno prijateljstvo z Robinom Williamsom. Williams, ki si je leta 2014 vzel življenje, 10 let po Reevovi smrti, je bil eden prvih prijateljev, ki je prihitel v bolnišnico po Reevovi nesreči. V filmu Glenn Close podeli svoje prepričanje: “Vedno sem čutila, da če bi bil Chris še živ, bi bil tudi Robin še vedno z nami.” Trditev, za katero so se filmski ustvarjalci bali, da bo vznemerila bližnje obeh igralcev, nam pokaže, kako tesna je bila vez med igralcema, ki sta oba doživela temne in svetle strani uspeha.
Presenetljivo dejstvo, ki ga izvemo tekom filma je zaskrbljenost družine Reeve glede denarja. Kako je možno, da igralec, ki je odigral Supermana nima dovolj finančnih sredstev? Večina ljudi se namreč ne zaveda, da ljudje s poškodbami hrbtenjače velikokrat potrebujejo 24-urno osrkbo. Le-ta je družino Reeve stala skoraj pol milijona dolarjev na leto in zavarovalnice teh stroškov po meji 1.2 milijona ne krijejo. In če si družina Reeve, družina, ki definitivno sodi v višji priviligirani sloj družbe težko privošči tako oskrbo, kako naj shajajo pripdniki nižjega sloja v enaki situciji? In s tem vprašanjem je Reeve našel novo misijo in izziv. Sam je izkusil kako mučna, težaška in boleča je rehabilitacija, in iskreno je delil svoje izkušnje in hvaležnost do ljudi, ki so mu pomagali. Odločil se je, da bo dal vse od sebe, da širši javnosti prikaže, da ljudje s paralizo zaslužijo nego in spoštovanje, ter da so več kot sposobni biti del skupnosti. Dve leti po nesreči je izdal svojo avtobiografijo Še vedno jaz, še vedno je igral in tudi režiral, ter bil zelo aktiven na političnem področju in se boril za dvig zgornje meje življenjskega zavarovanja.
Eden izmed najbolj ganljivih prizorov je Reevov čustveni nastop na podelitvi Oskarjev leta 1996 – manj kot leto dni po nesreči. To je bila njegova in hkrati družbena prelomnica. V nasprotju z dandanašjo hollywoodsko percepcijo na invalidost in vključenost ljudi s posebnimi potrebami, so bili pripadniki teh skupnosti takrat v veliki večini izključeni. Film podrobno opisuje naporne mesece priprav in logistike, ki so bili potrebni, da so ga pripeljali na drugi konec države, in kako zelo tvegano je bilo to za njegovo zdravlje. Ko se je Christopher Reeve prikazal na odru, v dvorani ni bilo nikogar, ki je uspel zadržati solze. “Če je v invalidskem vozičku moj oče zapeljal tudi čez najmanšo grbino, je to lahko povzročilo krče v njegovem telesu,” pove njegov sin Will Reeve, “ker ni imel nadzora nad lastnim telesom, tega ne bi mogel niti ustaviti. Hkrati je obstjal strah, da bi se njegov ventilator, brez katerega ni mogel dihati, zmaknil, in tako bi ostal brez kisika pred milijoni ljudi.” Njegov govor, ki je poudarjal pomen filmov, ki se dotaknejo družbenih problemov in stisk vsakdanjuh ljudi, je bil eden redkih primerov v tistem času, ko je slavna oseba s posebnimi potrebami dobila takšno platformo.
9. oktobra 2004, le nekaj ur po tem ko je si je skupaj z najmljašim sinom ogledal hokejsko tekmo, je Reeve padel v komo ter naslednji dan umrl. Bilo mu je 52 let. Dana Reeve je nasledila svojega moža na čelu Reeve fundacije in njegovo delo nadaljevala z nadčloveško močjo. Na žalost je tudi sama umrla veliko prezgodaj; le 10 mesecev po njegovi smrti je bila diognasticirana za rakom na pljučih. Umrla je 6. marca 2006, le 18 mesecev po moževi smrti.
Kljub družinski tragediji pa je družina Reeve ostla odločena nadaljevati z delom, ki ga je Christopher začel. Matthew, Alexandra in Will so se po se kmalu po njuni smrti pridružili fundaciji kot člani upravnega odbora, fundacija pa je bila preimenovana Christopherju in Dani v spomin. Super/Man: Zgodba o Christopherju Reeveu je boleče iskren film o človeku, ki je bil superjunak za milijone in čigar zapuščina živi še naprej skoraj 20 let po njegovi smrti. Njegova resnična zapuščina je njegova neturdljiva volja do življenja in njegovo upanje, da bo njegova zgodba spdbudila mnoge naj nikoli ne obupajo.
