Rok Šinkovec: 10 najljubših filmov
-
- 23 junija, 2023
- 17:00
Film je podoben glasbi, saj pri njem vzporedno in sproti teče veliko »špur«, ki ga soustvarjajo in skrbijo za groove. Stežka bi bilo sestaviti »lestvico«, saj je film umetnost in življenje, zato v primeru prvega ne gre za tekmo, v primeru drugega pa je preraznolik in presvet. Tu je vseeno deseterica, ki me je nekoč na nek način zaznamovala, poskusil pa sem tudi izpostaviti svoje »paradne konje« določenih žanrov-ne ravno uspešno.
Dnevi raja (1978)
Dejstvo, da so ta film snemali vsak dan 15 minut pred sončnim zahodom je tu kar zgovoren podatek. V filmih Terrenca Malicka zavoljo izčiščene fotografije, za katero je tistega leta tudi prejel oskarja, vselej lahko ležeš na sceno in opazuješ trepetanje travnih bilk, poslušaš veter, dejansko kar malo pozabiš na zgodbo in na filme nikdar več ne gledaš na isti način kot poprej.
Prekleta hiša (2003)
Poklon Roba Zombieja slasher žanru, z obilico črnega humorja. Zakoreninjena zgodba, ki vselej spremlja naivno mularijo, ki v določeni vukojebini naleti na lokalne manijake in je z njihove strani brutalno potamanjena. Če grozljivko nerodno posnameš, bo izpadla smešna, lahko pa oboje vprežeš v svoj voz in serviraš kot dvojno izkušnjo. Uspešno do mere, da je dobilo še dve nadaljevanji.
Peklenska pomaranča (1971)
Če so nas učili naj raje beremo knjige, kot gledamo filme posnete po predlogah le-teh, ker naj bi nam film vsilil svojo podobo in nam ideal preveč prikrojil, Kubrickova dela to presegajo, saj so – spriča dodelanih (prav vseh) segmentov filma – umetniška izkušnja per se. Simfonija odbite kostumografije, mizanscene, soundtracka je med drugim zakuhavala izgrede in si tudi zato pridobila prepoved predvajanja, s tem pa (kajpak) kultni status.
Sanje (1990)
Japonski klasik Kurosawa se ni ubadal zgolj s samuraji in katanami, čeprav je v tem podžanru zaoral ledino in bil absoluten navdih režiserskim kolegom onkraj luže pri vesternih. Tu imamo film iz osmih krajših filmski vinjet, podob iz sanj. Vsak (pod)film s svojo zgodbo, motiviko in prefinjenimi režijskimi prijemi, ki gledalca prestavijo v drugačen način dojemanja filmskega časa in prostora, sanjam primerno. Poetično.
Zora (1928)
F. W. Murnau je eno najpomembnejših imen filmske zgodovine, z omenjenim ovekovečenjem ene najlepših ljubezenskih zgodb, pa je v nemškem medvojnem obdobju pomagal postaviti film kot medij na noge. Tehnične inovacije, čudovita zgodba in skoraj prvo mesto med zvočnimi filmi v zgodovini, so me »prisilili«, da sem mu dal prednost pred njegovim Nosferatujem (1922).
Savlov sin (2015)
Nemalo je filmov o holokavstu, vendar je mojstrovina Lászla Nemesa nepozabna in šokantna na povsem drugačen način kot denimo Schindlerjev seznam (1993). Neposredno, surovo, po principu manj je več in (pre)nazorno na mestih in v prizorih, kjer bi si želeli videti in posledično izvedeti manj. Če nas nekateri filmi o temnih plateh človeka in njegove zgodovine bolj zabavajo kot opozarjajo in šokirajo, v primeru tega madžarskega filma raje kdaj pogledamo stran.
Mrk (1962)
Vzemimo tega, čeprav sta tudi preostala Noč (1961) in Avantura (1960) iz Antonionijeve trilogije markantna in presežna. Gre za filmski jezik, ki najbrž ne bo zlahka razumljiv sodobnemu gledalcu, navajenemu hitrejše montaže, akcije in dialogov. Režiser tu uporablja daljše sekvence in nestandardno kompozicijo, ki je skupaj z vladajočim razpoloženjem med liki recept za svojevrstno filmsko izkušnjo.
Psiho (1960)
Najstrašnejše je, če(sar) ne vemo in ne vidimo. Mojster suspenza in montaže Alfred Hitchcock tu zgolj nakazuje in namiguje na vse, od incesta do nekrofilije, zraven pa ponudi še celostno študijo morilčeve psihe v simbolno našponanem trilerju, ki je med preostalimi žanrskimi deli bržkone najvplivnejši. Glasba Bernarda Hermanna (Hitch mu je vselej pripisoval velike zasluge za uspeh njegovih filmov), pa (efektivno) kolje tudi gledalca pred ekranom.
Do zadnjega diha (1960)
Francoski novi val v polnem zamahu. Jean-Luc Godard se je filma lotil v slogu dokumentarca, z ročno kamero, kamermanom na invalidskem vozičku, anarhično in z veliko dela v postprodukciji zavoljo sinhronizacije, pa improvizacija na mestu, pa sprotno pisanje dialogov… Še ob premieri je njegov Do zadnjega diha veljal za enega največjih polomov leta, naposled pa stopil med nesmrtne in revolucionarne filme.
D.C. Cab (1983)
Komedija eminentnega režiserja Joela Schumacherja (nevštevši njegova Batmana) je ena tistih, ki
me nasmeje vedno znova in znova. Liki so čudaški, gegi domiselni, komika pa tako ali drugače deluje. Kultni film, ki mu ni potrebno biti dober, pač prevzame na poseben način in do določene mere. Težko je biti dedec, še težje pa taksist.
